Piše: Keith Miles
Ena od ponavljajočih se napak levih strank – in dodali bi lahko, da tudi tistih s sredine – je, da pozabljajo na uveljavljene ekonomske vpoglede. To je morda razumljivo za tiste, ki so odraščali v komunističnih državah, kjer se o Adamu Smithu, Friedrichu Hayeku in drugih niso učili.
Prevladujoča značilnost prostega trga je, da je mehanizem za popravljanje napak. Drugi pomembni značilnosti sta izbira in spodbude. Tudi cena je izjemno pomembna, saj kupcu da največ informacij.
Če vlade izkrivljajo katero koli od teh značilnosti, bo gospodarstvo manj učinkovito. Vlade, zlasti leve, včasih nastopajo z dobrimi nameni, čudovitimi resolucijami, posebnimi zakoni ter junaškimi govori, a pogosto s popolnim nerazumevanjem prostega trga. Nato ustvarjajo politike in davčne zakone, ki delujejo kot negativne spodbude. Na primer, pretirani predpisi za najemodajalce ali pretirane pravice za najemnike bodo povzročili, da bo na trgu na voljo manj nepremičnin in bodo najemnine višje. Fiksno nizke cene kruha pomenijo, da trgovci ne skladiščijo velikih količin, ker bi to pomenilo večje izgube pri tem izdelku. Takšno pomanjkanje je bilo v komunističnem bloku pogosto.
Na splošno je obsedenost socialistov in komunistov z nadzorovanjem cen simptomatična za njihovo željo po nadzoru vsega. Zelo slabo je, ko vlade poskušajo nadzorovati cene; vpletene bi morale biti le kratkoročno, ob posebnih stiskah. To bi moralo biti kratkoročno in neposredno v pomoč tistim, ki trpijo – ne pa splošen nadzor cen. Upoštevati je treba tudi, da je diskriminatorna obdavčitev negativna. Če na primer prestrogo obdavčite prodajo, je zanjo manj spodbud; tako lahko na primer hiše ali stanovanja ostanejo v lasti ali najemu ene osebe, morda vdove ali vdovca. Zato je na trgu manj nepremičnin, ki bi jih lahko najele družine. Prav tako obstaja odvračilni dejavnik za oddajanje nepremičnin, zato se bodo zaradi pomanjkanja ponudbe najemnine zvišale. Če preveč obdavčite delo z davki za delodajalce, ti ne bodo želeli zaposlovati dodatne delovne sile. To je še posebno negativno za zaposlovanje mladih v svoji prvi službi. Prav tako bo pretirana regulacija zaposlovanja odvrnila delodajalce od zaposlovanja nove delovne sile. Stranski učinek je povečanje socialnih prejemkov, kar lahko privede do večje regulacije ali obdavčitve za plačilo socialnih prejemkov. Levičarski politiki, ki upajo, da bodo prejemniki socialne pomoči glasovali zanje, se zelo težko lotijo zniževanja teh prejemkov, kar bo povzročilo, da bo del delovne sile ostal brez stalnih delovnih izkušenj. Socialistični sistemi so nato organizacije prisilili, da so zaposlovale dodatno delovno silo, zaradi česar so podjetja postala neučinkovita in so plače ostale nizke.
Levica je tudi preveč nagnjena k enakosti, pogosto za vsako ceno, vemo pa, da delodajalci plačajo več za zelo dobrega delavca ali odpustijo lenega delavca. Stranke bodo plačale več za boljšo storitev kot za slabo storitev. Preveliko vsiljevanje enakosti jemlje izbiro osebi, ki plačuje, izbira pa je na prostem trgu ključni dejavnik za inovacije, kakovost, ceno in storitve.
Seveda je treba litanijam o neuspehih vlad dodati še slabo zgodovino učinkovitosti. Večina javnih organizacij je slabših od zasebnih podjetij glede prisotnosti zaposlenih, prekomerne bolniške odsotnosti in discipline zaposlenih. Težko jim je odpustiti slabe ali lene delavce, zato ni presenetljivo, da je to področje v razvitih gospodarstvih najbolj močno sindikalno organizirano s strani levice.
Morda sta največji prispevek k povečanju standarda in blaginje v nekdanjih komunističnih državah predstavljala odstranitev vlade s številnih področij gospodarstva in vzpostavitev resničnega prostega trga, skupaj z ekonomskimi spoznanji, ki so s tem povezana. Žal so se številne države oddaljile od teh resnic in so dovolile rast javnega sektorja, skupaj s pretirano regulacijo, novimi zakoni, popustljivimi odzivi na kršenje zakonov in politično korektnostjo.
Ne nazadnje – vsako izkrivljanje cen, pa naj bo to posledica regulacije, obdavčitve ali korupcije, zmanjšuje koristne učinke prostega trga. Morda je zato Evropa v zadnjih 15 letih glede rasti blaginje zaostala za ZDA in drugimi državami.
