Piše: Gašper Blažič
Čeprav je bilo poletje leta 1980 za Poljsko eno najhladnejših v tistem obdobju, pa je bil avgust tistega leta politično vroč. V ladjedelnici v Gdansku je namreč prišlo do stavke in posledično do nastanka novega sindikata, ki se je v poljščini imenoval Solidarność. Povod za proteste je bil, ker je vodstvo ladjedelnice 7. avgusta 1980 odpustilo delavko zaradi sodelovanja v menda »nezakonitih« sindikatih. Vodja sindikata Lech Wałęsa je bil sicer prekaljen borec za pravice delavcev ter hkrati proti komunizmu in sindikat je tako povezal delavstvo, intelektualno elito in tudi Katoliško cerkev, s čimer je prerasel v širše družbeno gibanje.
Komunistična vojaška hunta, ki jo je zastopal general Wojciech Jaruzelski, je hitro uvidela, da je duh ušel iz steklenice in da se je delavski razred izmaknil svoji lastni »avantgardi«. Zato je decembra 1981 razglasil vojno stanje. Hunta je mobilizirala vojsko, na ulice poslala tanke ter internirala več tisoč voditeljev in članov gibanja Solidarnost, ki je bil kot sindikat znova pahnjen v ilegalo. Uvedeni sta bili policijska ura in stroga cenzura medijev, prepovedana so bila zbiranja in stavke, telefonske povezave so bile prekinjene, meje pa zaprte. Morda je bil v ozadju tudi strah, da bi Poljska v duhu doktrine Brežnjeva doživela podoben poseg kot Češkoslovaška leta 1968, zato je oblastna klika želela sama obračunati z novonastajajočo opozicijo. Toda medtem je komunistična Poljska gospodarsko »crkavala« in končno so morali komunisti priznati svoj poraz ter sestopiti z oblasti.
Dogajanje na Poljskem bo marsikoga spomnilo na stavke rudarjev v komunistični Jugoslaviji. Prva obsežnejša se je zgodila že leta 1958 v trboveljskem premogovniku, sedem let kasneje je sledila še ena. Ni skrivnost, da so imeli pripadniki milice, Udbe in celo jugovojske na Trojanah pripravljene enote, ki bi stavkajoče rudarje ali »zalile z vodo« ali pa jih enostavno postrelile kot izdajalske upornike. O tem pričajo tudi izjave Edvarda Kardelja in Ivana Mačka. Posredovanje funkcionarja Miha Marinka v svojem domačem kraju se je sprevrglo v farso, saj so ga rojaki poznali kot kurjega tatu v mladih letih. Seveda pa so bile to prekinitve dela, ki so jih pravzaprav organizirali kar direktorji rudnikov. Pravih sindikatov namreč ni bilo, formalno so bili družbeno-politična organizacija – tako kot ZKS, SZDL, zveza borcev in ZSMS. Po letu 1974, ko je bila sprejeta zadnja jugoslovanska ustava, je vsak TOZD imel osnovno organizacijo sindikata, ti sindikati pa so bili na višji ravni povezani tudi v Zvezo sindikatov Slovenije. Ker je za delavski razred že tako ali tako skrbela »avantgarda«, so sindikati prispevali le še »bombončke«, denimo izlete, prvomajska rajanja, ozimnico in poceni letovanja na morju v sicer špartansko opremljenih bivalnih enotah.
No, ta nekdanja sindikalna zveza, ki si ni upala podpreti stavke litostrojskih delavcev (1987) ter strojevodij (1988), danes nosi ime Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. O sprevrženem pomenu besed tokrat ne bom pisal, a naj spomnim, kako je tik pred osamosvojitvijo Slovenije šef te zveze Dušan Semolič (takrat poslanec socialistov!) sklical protestni shod pred parlamentom. Češ (osamosvojitvena) vlada ne ve, kaj bi sama s seboj. Na ta posnetek se vedno spomnim, ko prebiram novice o režimskih sindikalistih, ki se vedno prebudijo takrat, ko na oblast pride razvojno naravnana vlada. Pred oči mi pride tudi prijateljsko trepljanje med režimskimi sindikalisti in ministri Golobove vlade, ko so sklenili svoj »pakt o nenapadanju«.
V Sloveniji imamo torej sindikate, ki to niso. In zato tudi nimajo pravice, da se imenujejo sindikati. Ne varujejo pravic zaposlenih, pač pa nastopajo kot podaljški globoke države in njenih strankarskih izpostav. Branijo režimske privilegije pod pretvezo borbe za malega človeka. No, morda imajo v mislih konkretnega malega človeka iz Murgel …
