Piše: Dr. Matevž Tomšič
Pri nedavni pobudi za razveljavitev letošnjih državnozborskih volitev, ki so jo vložili levičarski aktivisti, gre za očitno dejanje iz obupa, za obupan poskus, da se prepreči nastanek četrte Janševe vlade. Že na prvi pogled je jasno, da je njena utemeljitev tako absurdna in da so razlogi tako »za lase privlečeni«, da je tudi ustavno sodišče v sedanji sestavi, ki je izrazito nagnjena na levo, ne bi smelo upoštevati. Ni mogoče najti nobenega vsaj približno kredibilnega pravnega strokovnjaka, ki bi jo podprl. Celo tisti med njimi, ki so bliže politični levici, jo smatrajo za neutemeljeno in kot takšno obsojeno na neuspeh.
Zadeva je nevzdržna že s čisto postopkovnega vidika. Kot prvo, slovenska pravna ureditev sploh ne predpostavlja možnosti razveljavitve volitev s strani ustavnega sodišča. V tem smislu je situacija precej drugačna kot v Romuniji, kjer so bile predsedniške volitve leta 2024 razveljavljene (na ta primer se sklicujejo predlagatelji), saj tam ta institucija dejansko ima to pristojnost. Sicer se ustavne pritožbe praviloma nanašajo na konkretne normativne akte organov oblasti, ne pa na izid političnega procesa, kot so volitve. Poleg tega ni bila upoštevana predpisana pritožbena pot. Pritožniki bi se morali najprej obrniti na državno volilno komisijo in kasneje na parlament, ko je ta potrjeval mandate. A so to možnost zamudili. Zato je zelo verjetno, da bo ustavno sodišče pobudo zavrnilo iz čisto formalnih razlogov.
A tudi če odmislimo formalno plat in se osredotočimo na vsebino te pobude, lahko ugotovimo, da so argumenti pobudnikov (če jih sploh lahko tako imenujemo) popolnoma izmišljeni. Že sama osnovna obtožba o »poskusu vplivanja na volitve« je velikanska neumnost. Mar ni vplivanje na rezultat volitev smisel vsakokratne volilne kampanje? Vsakdo ima pravico, da s svojimi dejanji prispeva k takšnemu volilnemu izidu, ki mu je čim bolj po volji. Po tej absurdni logiki bi morali prepovedati vsakršno politično promocijo.
In potem je tu glavni argument, da so na rezultat volitev vplivali izraelski obveščevalci v dogovoru s stranko SDS. Pustimo ob strani dejstvo, da za takšno trditev ni nobenih trdnih dokazov. A četudi bi to držalo, ne bi bilo v tem nič nezakonitega. To, da se skuša o političnih nasprotnikih izbrskati obremenjujoče informacije in jih javno objaviti, nikakor ni nekaj neobičajnega. In obstajajo podjetja (kot je izraelski Black Cube), ki so specializirana za razkrivanje »umazanih skrivnosti«. Takšno početje ne samo da ni nezakonito, tudi nemoralnosti mu ni mogoče očitati. Objava posnetkov, ki pričajo o obstoju razvejanega kleptokratsko-koruptivnega omrežja z močno politično podporo, je nedvomno v interesu slovenske javnosti. In končno, ni mogoče reči, da so te objave prispevale k slabšem rezultatu levega bloka. Nasprotno, javnomnenjske ankete so pred tem največji stranki tega bloka napovedovale precej nižjo podporo, kot se je pokazala na volitvah. Če že kaj, ji je ta afera kvečjemu koristila.
Naravnost neverjetno je, da se pod takšno intelektualno skrpucalo lahko podpišejo tudi številni ljudje, ki veljajo za intelektualce in ki imajo za seboj dolgoletne akademske kariere. Res je, vsi so del levičarskega omrežja in razumljivo je, da so razočarani nad razpletom dogodkov po volitvah. In mnogi od njih imajo (ali so imeli v preteklosti) otipljive koristi od tega, da so se nahajali v bližini oblastnih struktur. A očitno imamo opraviti s takšno stopnjo ideološke gorečnosti, ki preprosto zamegli razum. Gre za to, o čemer piše Daniel Flynn v svoji knjigi z zelo povednim naslovom Intellectual Morons (Intelektualni bedaki), namreč da lahko ideologija pripravi sicer pametne ljudi, da začnejo verjeti v neumne ideje. Ne samo verjeti vanje, ampak jih tudi širiti. Bolje slepo, kot so podvrženi neki – po možnosti zelo radikalni – ideologiji, večje neumnosti počnejo.
