Piše: Jože Biščak
Vznemirjenje, ki ga je bilo ob predstavitvi koalicijske pogodbe čutiti na levi, da ne zapišem socialistični strani javnosti, je razumljivo.
Po moji oceni skoraj tričetrtinska skladnost z načeli klasičnega liberalizma (od misli Adama Smitha in Johna Lockeja do Friedricha von Hayeka in Ludwiga von Misesa) daje slutiti, da se nova vlada (končno!) ne bo pretirano vpletala v gospodarstvo, ampak bo ščitila pravice, kot so zasebna lastnina ter individualne in ekonomske svoboščine, spodbujala konkurenco in prosti trg, imela nizke in predvidljive davke ter se odrekla centralnemu planiranju in redistribuciji bogastva. Kar je diametralno nasprotno od tega, kar je počela odhajajoča vlada Roberta Goloba. Tudi zato so levičarji že na okopih, še preden je Janez Janša sestavil novo vladno ekipo in začel z delom. Grozi namreč, da bodo odrezani od denarja drugih ljudi in da bodo morali začeti s produktivnim delom na trgu, da bodo preživeli. Odzivi so zato razumljivi – oglasili so se vsi podsistemi, ki so jih parazitski levičarji ugrabili in za katere grozi, da ne bodo preživeli, ker ne bodo več pri proračunskem koritu.
Pravijo, da papir prenese vse, zato je treba počakati na uresničevanje koalicijske pogodbe, za katero srčno upam, da ne bo ostala le na ravni retorike, ampak bo temelj prihodnje paradigme. Čeprav se je Golobova vlada predstavljala kot liberalna, je Slovenijo pahnila v do zdaj največji poosamosvojitveni državni intervencionizem: nove davčne obremenitve, nesluteno povečanje javnega sektorja in državne uprave, ideološka podreditev medijev v državni lasti, rast proračunskega primanjkljaja in novo zadolževanje. Nova koalicijska pogodba gradi in se vrača k temeljnemu načelu, da država ščiti pravice in ustvarja produktivno okolje, ne pa da je sama glavni igralec v gospodarstvu in posledično na trgu.
Najmočnejši signal za uveljavitev prostotržnega gospodarstva je zagotovo del pogodbe, ki govori o davčni politiki: zmanjšanje najvišjega dohodninskega razreda s 50 na 40 odstotkov, postopno zviševanje splošne olajšave, pavšalna obdavčitev manjših podjetnikov in še kaj bi se našlo; to kaže na jasno zavračanje egalitaristične filozofije, ki temelji na premisi, da je treba pobrati denar »od vsakega po zmožnostih« in dati »vsakemu po potrebah«. Ravno takšno razmišljanje je pripomoglo, da v Sloveniji še nimamo niti enega milijarderja, saj so bile levičarske politike naravnane h kaznovanju uspešnih, ne pa k spodbujanju dela, varčevanja in investiranja. Zelo pomembna zadeva je tudi sistem subvencij. Sicer jih koalicijska pogodba ohranja, vendar naj bi jih vlada postopoma zmanjševala. Če se bo to res zgodilo, je to neposreden udarec državnemu intervencionizmu, ki izkrivlja trg. Državna sredstva naj bi se zdaj usmerjala v projekte, kjer se ustvarja realna dodana vrednost, ne pa v ideološko in politično všečne projekte.
Koalicijska pogodba seveda ni povsem ekonomsko liberalna. Tudi sicer bi bilo to iluzorno pričakovati, ker je Slovenija članica EU in odvisna od tega, kar sprejme Bruselj, ki je zelo nagnjen h keynesianski iluziji, da lahko država s svojim trošenjem spodbuja gospodarsko rast. Podobno je z ohranjanjem državnega zdravstvenega in pokojninskega sistema ter nekaterih socialnih shem. Toda pod črto in na splošno gledano je pogodba nastavljena po mojem okusu in daleč od tega, kar so počeli levičarji, ki so si v zadnjem mandatu udobno izborili prostor pri proračunskem koritu. Zato lahko pričakujemo močan odpor: od protestov in stavk prek medijskih kampanj do tožb in pritožb Evropski komisiji. Ključnega pomena bo, da bo koalicija trdna in vztrajna, da bo ob pomoči stranke Resni.ca ohranila enotnost in tudi izvajala zapisano v koalicijski pogodbi. Ampak če Janševi vladi uspe uresničiti vsaj polovico zapisanega, bo Slovenija lahko že po dveh letih postala konkurenčnejša, pravičnejša in svobodnejša država. Zgodovina namreč kaže, da liberalne ekonomske reforme delujejo.
