Piše: Gašper Blažič
Med poslanci, ki so letos spomladi prvič sedli v poslanske klopi, je tudi Adrijana Kocjančič, pedagoginja in profesorica slovenskega jezika z dolgoletnimi izkušnjami; politične izkušnje je doslej nabirala na lokalnem nivoju.
DEMOKRACIJA: Ste novinka v poslanskih klopeh, za seboj pa imate več desetletij poučevanja slovenskega jezika. Verjetno je prehod iz učilnice v poslanske klopi kar stresen?
Adrijana Kocjančič: Poklic profesorice slovenščine na gimnaziji zame ni bil samo služba, saj sta me učenje in delo z mladimi osrečevala in sem poučevanje doživljala kot svoje poslanstvo. Zato mi je prehod iz šolskih v poslanske klopi na začetku res povzročil nekaj stresa, saj sem se morala tako rekoč čez noč prilagoditi povsem novim okoliščinam, in sicer novi poti v službo, novemu delovnemu okolju, novim sodelavcem, drugačnemu urniku … Sicer pa je podobno kot v učiteljskem poklicu tudi tukaj, da dela aktivnim in samoiniciativnim poslancem nikoli ne zmanjka, saj moramo spremljati aktualne družbenopolitične in kulturne dogodke, se udeleževati in aktivno sodelovati na različnih strankarskih, občinskih in državnih prireditvah in se izobraževati. Počasi se privajam na svoj poslanski mandat. Napetost, ki sem jo doživljala na začetku zlasti zaradi nove odgovornosti in tudi medijske izpostavljenosti, postaja obvladljiva.
Navsezadnje ste kar nekajkrat že kandidirali v Ilirski Bistrici, imate izkušnje z volilnimi kampanjami, tokrat pa vam je zares uspelo?
Letos sem na državnozborskih volitvah tretjič kandidirala v občini Ilirska Bistrica, to je v 7. enoti 2. volilnega okraja. O tem, kaj bo, če bom izvoljena, nisem razmišljala. Na vrhuncu kampanje, dobra dva tedna pred državnozborskimi volitvami, mi je umrl oče in edina misel, ki sem jo imela do volitev, je bila, da zdržim do konca. Na srečo sem imela volilni štab, ki je v času moje nekajdnevne odsotnosti izpeljal vse, kar smo si zadali. Ves čas sem imela pred očmi vsebino, šlo mi je, kot je dejal dr. Jože Pučnik, »za stvar«, za to, da se uresniči normalna demokratična država, ki smo jo v teh petintridesetih letih izkusili le po drobtinicah v prvih letih po osamosvojitvi, najbolj pa v mandatu 2004−2008, to je v času prve Janševe vlade s polnim mandatom.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
