Piše: Katedrala svobode
Zgodovinski okvir, vrednote osamosvojitve in državotvorno soglasje za razvojni obrat Slovenije.
Avtorji novih prispevkov za slovenski pomladni program so že skozi vse lansko leto, pa še prej, govorili in pisali, da smo se ponovno znašli v času zgoščene zgodovine, ko svet in Slovenci v njem iščejo soglasje za razvojni obrat (Ž. Turk), za normalno in sproščeno Slovenijo (J. Janša), za suverenost sredi nove krize zahodne Evrope (B. Pahor), za kulturo življenja sredi demografske krize (J. Cigler Kralj) in za uvrščanje sredi globalnega spopada med demokracijami in avtokracijami (D. Rupel). Okoli sto avtorjev je na več kot tisoč straneh velike knjige v dveh delih odgovarjalo na konkretna vprašanja, ki jih zastavlja sedanji odločilni trenutek po volitvah 22. marca
Desno-sredinske parlamentarne stranke so izvolile predsednika Državnega zbora. Brez stranke Resnice podpisale koalicijsko pogodbo, skupaj z njo predlagale mandatarja za sestavo Vlade, Janeza Janšo, ki je bil v petek, 22. maja, izvoljen z 51 poslanskimi glasovi.[1] Ob izvolitvi je ponovil glavne cilje koalicijske pogodbe in napovedal partnersko sodelovanje z opozicijo, pod geslom » kdor ni proti nam, naj sodeluje z nami «. V času med splošnimi volitvami in izvolitvijo mandatarja je nova desno-sredinska koalicija v sodelovanju s stranko predsednika Državnega zbora predlagala tri zakone, ki določno sledijo zavezam koalicijske pogodbe.
Kot vse kaže, bomo kmalu v začetku junija pozdravili šestnajsto vlado Republike Slovenije.[2] O zapletenih domačih problemih in ukrepih (od varnosti in zdravstva do šolstva in kulture, predvsem pa financ), ki čakajo novo vlado, smo podpisniki tega pozdrava objavili veliko razprav, v katerih se razmišlja o težavah in možnostih zgoščenega zgodovinskega trenutka. Spomniti hočemo na vzore in vzornike, pravila in vrednote, ki naj bi utemeljevale poslanstvo vlade v prihodnjih mesecih in letih. Tako kot prva slovenska demokratična vlada iz leta 1990 in še nekatere vlade pozneje naj bi bila tudi Vlada 2026-2030 utemeljena na osamosvojitvi in na dosežkih narodno zavedne politične generacije[3], ki je prevzela duhovno in politično pobudo ob koncu hladne vojne in po razpadu komunizma v Sovjetski zvezi.
V obdobju globalizacije ter množičnih stikov ljudi različnih prepričanj in veroizpovedi je temeljni predpogoj miru v svetu in v Sloveniji kultura strpnosti, načelo dolžnosti in zlato pravilo: kar nočeš, da kdo stori tebi, tudi ti ne stori drugemu. V demokraciji naj prevladuje družbeni inženiring oblasti, ki naj ukrepa sorazmerno, zmerno in premišljeno, tako da povzroča čim manj škode ljudem in njihovim družinam. Politične voditelje, kot so bili Churchill, De Gaulle in Adenauer, navsezadnje tudi slovensko osamosvojitveno generacijo 1987 -1992 je odlikovalo to, da so imeli njeni prvaki pred očmi religiozne, etične in kulturne temelje judovstva in krščanstva, ki so oblikovali zahodno kulturo. Tudi danes naj bi bili vzor narodne in evropske državotvorne zavesti.
Svetovni mir, med drugim izid vojn v Ukrajini in v Iranu, je odvisen od konfrontacije med Vzhodom in Zahodom. Mirovna prizadevanja slovenske vlade bodo morala upoštevati prave izvore globalnih spopadov – razseljevanja in preseljevanja ljudstev zaradi pomanjkanja hrane in vode, množične in genocidne poboje zaradi državljanskih vojn, medetničnih in medverskih spopadov, pobijanja, terorizem in diktatorska nasilja, revolucije in državni udari. Govorimo o migracijah in demografski zimi evropskih držav, o njihovi obrambni odvisnosti od Amerike, o nesposobnosti poiskati po vzoru očetov ameriške ustave učinkovito kombinacijo notranje svobode in zunanje varnosti Evropske unije.
Novo vlado Republike Slovenije sestavlja pet parlamentarnih strank in pet političnih osebnosti, ki jim predsedujejo, v sodelovanju s stranko Resnica, ki ima predsednika Državnega zbora. Kot ekipa so že na začetku skupne poti prestali teste glede politične sposobnosti za politiko, ki je vizija, strategija in obrt možnega. Delovanje Vlade bo ne glede na programsko skladno koalicije neprestano pred poizkusi sistematičnega rušenja, medijske diskreditacije in iracionalnega protestništva. V teh primerih se bo treba spomniti na uvodno programsko soglasje in iskati rešitev na podlagi dejstev in argumentov, z dialogom, mediacijo in kompromisom.
Kako torej doseči, da vladna ekipa ostane do konca skupaj, da v praksi in z rezultatom izvede tisto programsko soglasje, ki v sedanjem zgodovinskem trenutku zagotavlja razvojni obrat Slovenije? Ali da ne razpade zaradi slučajne in nepredvidene okoliščine v trenutku nepremišljene presoje, kratkovidne prizadetosti ali osebne pristranosti?[4]
Tako, da se za blaginjo slovenske države in njenih državljanov, vedno prizadeva in doseže soglasje, ki presega partikularne interese. Vladi v nastajanju želimo modrosti, vztrajnosti in poguma ter pripravljenost za argumentirano vsebinsko sodelovanje.
Katedrala svobode
zanjo:
Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk, Tomaž Zalaznik
[1] Tako je bila vsaj na mandatarskem glasovanju izmerjena teža nove vladne pozicije proti novi opoziciji z večino 51 proti 36 poslanskim glasovom v 90 članskem parlamentu. En nepričakovani levo-opozicijski glas za novo desno vlado je neposredno po volitvah izmerjeno relativno zmago levega bloka z 29 proti 28 izvoljenim poslancem v resnici in psihološko obrnil na glavo: 36 proti 51 namesto 29 proti 28. Za obrat imata v končnici te demokratične igre zasluge oba glavna igralca – Golobova politična omejenost proti Janševi politični širini. Svoboda in SD (skupaj 35 glasov) bi s pritegnitvijo Demokratov in Resni.ce dobili za oblikovanje vlade potrebno večino 46 glasov – če bi se odpovedali Levici. Isto večino 46 glasov bi dobili, če bi levi trojček pridobil samo Demokrate. Samo Resni.ca ne bi bila dovolj. Ker so pa Demokrati zavračali koalicijsko Levico, je Golob v resnici za mandatarsko večino izbiral med Levico in Demokrati. Izbral je Levico, z vso pričakovano totalitarno, ideološko, programsko in oblastno aroganco. Tako da škorpijon, ki sredi reke samodestruktivno piči kačo, ki ga nosi na drugi breg, ni bil desni Janša, ampak levi Golob. Janšev izbor za Logarja in Stevanovića je bil programsko razumljiv, vendar močno obremenjen glede na osebni politični konflikt z vsakim od obeh posebej. Toliko v pojasnilo Golobove ožine in Janševe širine. Konec koncev bi se dvomesečni politični spopad, ki se je napeto in sproti, od koraka do koraka, odvijal med 22. marcem in 22. majem letos, lahko končal tako ali drugače, z več možnimi razpleti. Kot vedno, so se tudi tokrat dogajale nekatere stvari brez vednosti in načrta glavnih igralcev, slučajno in spontano. Recimo, ko je Eva Irgl bolj za šalo kot zares omenila, v splošno zabavo prisotnih, da bi bil Stevanović super predsednik poslanskega zbora. Šala ni bila samo posrečena, ampak se je tudi posrečila. Lapsus, naključje? Ne zmaguje tisti, ki si želi zmagati, ampak oni, ki ljubi igro.
[2] V istem času sta koalicija in vlada, ki opravlja do prisege nove vlade tekoče posle, podali nekaj sicer neuveljavljenih pobud: Predlagali sta oblikovanje »vlade narodne enotnosti« brez največje desno-sredinske stranke SDS. Osporavali sta verodostojnost stališč in obljub vodstev strank Demokrati, Resni.ca in SDS njihovim lastnim volilcem – da SDS ne bo oblikovala »šibke vlade«, da Demokrati ne bodo šli v koalicijo z Janšo ali Golobom, da Resni.ca ne bo šla v koalicijo z Janšo. Predlagali sta oblikovanje »tehnične vlade« in »tehničnega mandatarja« za dve leti in nato nove volitve. Vladna stranka pa je podprla ustavno pritožbo proti domnevno nepoštenim volitvam zaradi vpliva posnetkov izraelske obveščevalne agencije na volilce, z zahtevo po razveljavitvi volitev.
[3] Dimitrij Rupel je že večkrat poudaril in objavil misel o zgodovinski vlogi slovenske »velike generacije«, ki je, kot pravi tudi v pravkar izdani knjigi o Dobrih namenih, prevzela pobudo po razpadu komunizma v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Za dosežke naroda prispevata namreč volja in soglasje ljudstva, pa tudi vodstvo političnega razreda, ki daje pobude in predloge, tudi take, ki so v začetku nepriljubljeni, pa se dolgoročno izkažejo za nujne v skupno dobro. Tudi na predstavitvi knjige o Dobrih namenih so bili omenjeni, tokrat po abecednem redu Bavčar (Odbor za človekove pravice, Vojna za Slovenijo), Bučar (Skupščina, Ustava), Grafenauer (Nova revija), Jambrek (Ustava, plebiscit, Ustavno sodišče), Janša (Četverica, Vojna za Slovenijo, SDZS-SDS), Oman (Kmečka zveza), Peterle (Vlada), Pučnik (Demos), Rupel (Nova revija, SDZ, mednarodno priznanje, Stres (Komisija za pravičnost in mir), Šeligo (Društvo slovenskih pisateljev), Šuštar (Škofovska konferenca) in Zagožen (Poslanski klub Demosa). V času osamosvojitve sta se na pravem mestu in ob pravem času znašla tudi Kučan in Drnovšek, čeprav osamosvojitev in osvoboditev ni bila njuna »intimna opcija«, bila sta pa pomembna sopotnika in sodelavca. Konkretne programe za osamosvojitev in osvoboditev Slovenije so spodbujali ter s precej osebnega tveganja in poguma poganjali ljudje, ki so bili na vrhu in v središčih tedanjih državnih organov, parlamentarnih strank, javnih ustanov in civilnih skupnosti. Seznam ne bi bil popoln brez omembe političnega umora »dobrega človeka iz Negove« in predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja 7. junija leta 1992.
[4] Vse to v izogib od vseh nasprotnih strani željeni in napovedovani ponovitvi Demosove samo-ukinitve po napol opravljenem poslu. Situacije, ki je Slovenijo stala naslednjih 35 let zaostajanja in nazadovanja mednarodnega uglkeda Slovenije, blaginje državljanov in demokratične ustavne ureditve.
