Piše: Frančiška Buttolo
Ni mi prijetno, ko moram znova pisati o Milanu Kučanu, komunistu in človeku, o katerem je zaradi moralnih razlogov vendarle treba spregovoriti, kadar pride do družbeno nevarnih stranpoti. Če je slovenska družba vložila vame toliko let študija, potem sodim med tiste, ki morajo – ko je to potrebno – opozoriti širšo slovensko javnost, morda pa tudi tujo, da je ravnanje leve slovenske politike zelo problematično.
Vsi v Sloveniji dobro vemo, kako se skoraj polovica slovenskih državljanov, predvsem potomcev nekdanjih pomembnejših komunistov, boji izgube svojih privilegijev. Ta strah se je pojavil že ob osamosvojitvi leta 1991, še posebej pa v prvih dveh desetletjih po njej. Upoštevati moramo dejstvo, da ob uspelem plebiscitu leta 1990 številni v Sloveniji sploh še niso vedeli, koliko nedolžnih Slovencev in pripadnikov drugih narodov so komunistični revolucionarji v resnici pobili, izgnali, nasilno razlastili, mučili, zaprli in jim vzeli dostojanstvo. Ko pa je bilo vse to trpljenje pod komunističnim nasiljem razkrito in predstavljeno javnosti, so se komunisti znova oprijeli svojih revolucionarnih metod boja proti vsem, ki se jim niso slepo pokoravali.
Med tovrstnimi žrtvami je vse več demokratičnih podjetnikov in zasebnih izvajalcev različnih storitev, na primer v zdravstvu. Še najbolj pa so na udaru voditelji demokratičnih strank, ki zagovarjajo prednost gospodarstva pred tako imenovanimi družbenimi dejavnostmi, zlasti različnimi političnimi društvi. Ta so pogosto podrejena tujim marksističnim, multikulturnim in globalističnim silam, nemalokrat tako močno, da so nevladne organizacije le še paravojaške »formacije« v boju za ponovno uvedbo komunističnega totalitarizma – še posebej v Sloveniji. Gotovo je, da večji del sindikalnih organizacij v Sloveniji niti malo ne pomaga delavstvu, temveč se pripravlja na pomoč komunistom, ki naj bi po njihovem namenu kmalu prevzeli celotno oblast v državi, nato pa z različnimi kaznimi za vedno zatrli demokracijo. Morda si želijo celo uničiti slovensko samostojnost, v upanju, da se bo Slovenija utopila v neki novi balkanski skupnosti, v jugovzhodni regiji EU, podobni nekdanji socialistični Jugoslaviji. Da, ogromno denarja slovenska leva politika namenja družbenim organizacijam, v katerih Kučanov klan vidi skoraj vojaško moč, s katero naj bi komunistična elita Sloveniji vrnila nekdanjo partijsko čast in oblast.
Da, Kučanovi komunisti so po mojem mnenju zelo nevarni za Slovenijo. Zakaj? Ker so se številni nekdaj »slavni« komunistični revolucionarji znašli med množičnimi zločinci, nič boljšimi od fašističnih in nacističnih. To se je zgodilo po številnih razkritjih o velikem številu medvojnih in povojnih nedolžnih žrtev komunistov (skoraj vseh civilistov, nikoli pravno obtoženih ali obsojenih, pogosto še vedno nepokopanih). Komunisti so bili nečloveško kruti v revoluciji sredi druge svetovne vojne in po njej, takšni pa so po mojem prepričanju tudi danes – celotna partijsko-udbovska elita v Kučanovem klanu. Ti revolucionarji obljubljajo, da bodo, če bodo ostali na oblasti, poskrbeli za številne komunistične privilegije skoraj polovice prebivalstva v Sloveniji – potomcev borcev, herojev, aktivistov in likvidatorjev. Delati pa naj bi za te privilegirance muslimanski priseljenci, ki naj bi praktično celoten zaslužek oddali v obliki davkov. Tudi podjetja naj bi ves dobiček »rade volje« podarila partijskim privilegirancem.
Nekaj opranega denarja pa naj bi tem privilegirancem plačevali tudi trgovci z drogami, orožjem in ljudmi, kot so to že počeli – morda pa še vedno. A tako Slovenija ne bo mogla preživeti. Tudi Slovenci ne bomo preživeli. Še huje: sedanji komunisti, zbrani okoli Kučanovega klana, po mojem mnenju prinašajo v deželo na sončni strani Alp še eno vojno – pravzaprav revolucionarno vojno.
