Piše: Jože Biščak
Včasih sem še (naivno) verjel, da lestvico medijske svobode (Press Freedom Index) sestavljajo neodvisne institucije, da so v organizaciji Novinarji brez meja (RSF), ki je začela z indeksom, ljudje, ki jim je mar za novinarstvo; ne glede na svetovni nazor. Vendar pa sem z leti vse bolj spoznaval, da je projekt izrazito ideološko obremenjen in opredeljen, saj se ves čas ponavlja isti vzorec: ko je v neki državi na oblasti desnica, indeks pade, ko izvršilno oblast prevzame progresivno usmerjena vladna koalicija, se medijska svoboda nenadoma, kot po čudežu, izboljša. To ni naključje.
Organizacijo RSF obilno finančno podpira Fundacija za odprto družbo, ki jo je ustanovil milijarder George Soros in ki po svetu podpira izrazito progresivne projekte. Čeprav v RSF trdijo, da so od njega popolnoma neodvisni in da Soros »samo« financira delovanje organizacije, je težko spregledati dejstvo, da so nizkih ocen deležne države, ki omejujejo vpliv njegove fundacije. Tak primer je Madžarska, kjer se je odhajajoči premier Viktor Orban pogosto spotaknil ob Sorosa in kritiziral njegovo delovanje proti vladi. No, očitno bo Madžarska od zdaj naprej deležna boljših ocen, saj je v najnovejšem poročilu RSF zapisano, da ima po zmagi Pétra Magyarja država »edinstveno priložnost /…/ za prekinitev zastoja na področju svobode tiska«. Čeprav pod Orbanovo vladavino noben novinar ni bil zaprt ali preganjan zaradi zapisanega.
Podobno je z oceno za Slovenijo. Po zmagi Gibanja Svoboda leta 2022 je Slovenija hitro napredovala na lestvici, ne glede na to, da je Robert Golob odkrito grozil konservativnim medijem; ne glede na to, da je njegova politična stranka ustanovila »preiskovalno komisijo«, katere namen je bil materialno uničenje desnih medijev in demonizacija novinarjev v teh medijih; ne glede na to, da je bila predvolilna oddaja Tarča na TV Slovenija odpovedana zaradi pritiskov vladnega kabineta in so ustvarjalci oddaje priznali, da v času Janševe vlade niso bili deležni takih pritiskov kot pod Golobovo vlado. Kar je razumljivo, ko si ogledamo metodologijo, na podlagi katere izračunajo indeks. Tega dobijo tako, da razpošljejo anketni vprašalnik, ki ga izpolnijo aktivisti samooklicane civilne družbe, strokovnjaki in novinarji. Pri tem se uporablja mreža projekta Varieties of Democracy (V-Dem), ki ga vodi V-Dem Institute na Univerzi v Göteborgu na Švedskem in ki izračunava indeks demokracije. Ta meri odklone od »liberalne demokracije«, kar avtomatično pomeni, da so države s konservativnimi vladami slabše ocenjene.
Kdo sodeluje iz Slovenije, ni znano, ker v RSF pravijo, da tega ne razkrivajo, saj bi bili lahko ocenjevalci deležni groženj. Toda neuradno je slišati, da točkujejo profesorji Fakultete za družbene vede UL (FDV), člani Društva novinarjev Slovenije (DNS) in nekatere progresivno usmerjene nevladne organizacije. Za vse je značilno, da so politično levo usmerjeni. Torej, indeks je »perception-based« – temelji na subjektivnih mnenjih ter tako odraža mrežo aktivistov in novinarjev, ki so blizu Sorosovemu ekosistemu. Tudi zato v poročilu za Slovenijo lahko preberemo, da »sta neodvisnost medijev in varnost novinarjev v praksi še vedno krhki«, ker novinarje, pozor, iz opozicije blati in žali Janez Janša. Ne Robert Golob, ki s pozicije moči žuga konservativnim medijem in novinarjem, ampak opozicijski lider, ki nima nikakršne izvršilne moči, ogroža svobodo medijev.
Vsaka kritika novinarjev in medijev, ki pride iz konservativnega ideološkega pola, pomeni ogrožanje svobode medijev. Novinarji in levičarski cehi takrat zaženejo preplah, obveščajo tujo javnost. Kar kaže na preobčutljivost, predvsem pa na grenko spoznanje, kaj si običajni ljudje (v dobi družbenih medijev je pač to mogoče) v resnici mislijo o njihovem delu. In zaradi odkrito povedanega ali zapisanega mnenja se počutijo ogrožene. Če jih to moti, so očitno zgrešili poklic.
