Piše: SCNR
»S polno natovorjenim vozom, v katerega sta bila vprežena dva konja, smo se podali od doma v neznani svet. To je bilo 9. maja 1945, točno opoldne, ko je zvonilo Marijino češčenje smo zapuščali vas, na mostu čez potok Reko.«
V majskih dneh, ko se spominjamo konca druge svetovne vojne, se mnogi z bolečino ozirajo na čase, ki so sledili zmagoslavju komunistične oblasti. Med njimi je tudi Frančiška Ogrinec, rojena Janhar, ki se je rodila leta 1934 v Lahovčah na Gorenjskem, na domačiji pri Anžetu. V svojih spominih opisuje otroštvo na Gorenjskem v času druge svetovne vojne in prvih povojnih letih. Njena družina je živela v stalnem strahu pred nemško okupacijsko oblastjo in pritiski partizanov. Leta 1944 so Nemci aretirali očeta, ki se je po izpustitvi pridružil domobrancem. Ob koncu vojne je družina skupaj z drugimi civilisti zbežala na Koroško, kjer so živeli v begunskih taboriščih. Med njihovo odsotnostjo je povojna oblast kmetijo podržavila; ostalo jim je le nekaj zemlje, hiša in gospodarsko poslopje. Po dveh letih so se vrnili v domovino in kljub težkim razmeram s trudom in vztrajnostjo preživeli najtežja povojna leta.
Frančiška Ogrinec je svoje spomine napisala leta 2007, kot e-knjiga pa so bili objavljeni leta 2026 pod naslovom Kako je moj oče postal domobranec (samozaložba Polona Smolnikar, 2026). Študijskemu centru za narodno spravo jih je posredovala vnukinja Polona Smolnikar, za kar se njej in avtorici iskreno zahvaljujemo.
Vabimo vas k branju na povezavi https://zakladnicaspominov-scnr.si/franciska-ogrinec/
