Piše: A. H. (Nova24tv)
Vodilni sindikalisti so na tradicionalnem kresovanju na ljubljanskem Rožniku izkoristili oder za ostro kritiko načrtov morebitne nove vlade. Predstavniki treh sindikalnih central – Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam in Zveze svobodnih sindikatov Slovenije – so napadli predlog zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije in načrtovano združitev ministrstev za delo ter gospodarstvo.
Težko je verjeti – skoraj noro –, da sindikati, ki naj bi bili glas delavcev in zaposlenih, tako odločno nasprotujejo ukrepom, ki bi ljudem pustili več denarja v žepu.
Vsi so proti združevanju ministrstev in vsi trije so se ostro zoperstavili tudi interventnemu zakonu. Martina Vuk ga je označila za “zakon za bogate”, Jakob Počivavšek je vitko državo primerjal z “zlobno mačeho”, Andrej Zorko pa je dejal, da sindikati takšnemu “razvoju”– ki spodbuja prekarne zaposlitve in lažno samozaposlene – rečejo odločno ne.
Težko je sprejeti argumente sindikalnih voditeljev, saj njihovo nasprotovanje združitvi ministrstev za delo in gospodarstvo ter interventnemu zakonu ne drži vode. Združitev obeh resorjev ni napad na delavske pravice, temveč logičen korak k učinkovitejšemu delovanju države. Delovna mesta in višje plače ustvarja gospodarstvo, ne birokracija. Države, kot so Avstrija, Irska in Finska, ki so podobno združile področji dela in gospodarstva, imajo višji življenjski standard, nižjo brezposelnost in močnejši socialni dialog. Namesto dveh ministrstev, ki pogosto delujeta v konfliktu, dobimo enoten pristop, ki bo hitreje reševal probleme visokih stroškov dela in pomanjkanja delovne sile. To ni razkosavanje socialne države, ampak zmanjšanje administracije in stroškov, ki jih na koncu plačujemo vsi davkoplačevalci.
Enako velja za interventni zakon. Označevanje zakona kot “zakona za bogate” je zavajajoče. Zakon predvideva nižji DDV na osnovna živila in energente, kar bo neposredno znižalo stroške življenja za vsa gospodinjstva – najbolj za tista z nižjimi dohodki, ki večji del plače namenijo za hrano in energijo. Ocene kažejo letne prihranke med 100 in 350 evri na družino. Hkrati razbremenjuje malo gospodarstvo, normirance in zmanjšuje davčno obremenitev, kar spodbuja investicije in nova delovna mesta. “Razvojna kapica”, ki jo sindikati napadajo, je orodje za zadržanje visoko kvalificiranih kadrov v Sloveniji in privabljanje tujih investicij. Ko se poveča dodana vrednost in raste gospodarstvo, rastejo tudi plače po celotni lestvici – to ni teorija, ampak dokazana ekonomska logika.
Sindikati so štiri leta mirno gledali, kako Golobova vlada z rekordnim številom ministrstev in ogromnimi izdatki ni uspela izboljšati niti zdravstva niti dolgotrajne oskrbe. Zdaj pa nenadoma ostro nasprotujejo ukrepom, ki bi ljudem pustili več denarja v žepu in okrepili gospodarstvo, ki
Namesto da bi podprli reforme, ki bi končno prinesle rast in razvoj, raje branijo stari sistem visokih davkov in močne birokracije. Zgodovina res kaže, da delavci zmagujejo, ko so enotni – a danes se zdi, da sindikati niso enotni z navadnimi delavci in zaposlenimi v zasebnem sektorju, temveč predvsem z ohranjanjem statusa quo, ki Slovenijo drži v stagnaciji.
Ukrepov, ki zmanjšujejo stroške, spodbujajo rast in krepijo konkurenčnost, se ni smiselno bati. Nasprotno – prav ti ukrepi so edina pot, da bomo imeli v prihodnje višje plače, boljše javne storitve in resnično socialno državo, ki ne bo samo na papirju.
Še večja ironija pa se je zgodila na družbenem omrežju X, kjer se je oglasil uradni profil vlade Roberta Goloba z voščilom ob prazniku dela. Uporabnik je na to odgovoril z lakonično, a zelo natančno opazko: “Kaviarsocialist, ki je večino svojega življenja na dopustu, seveda na naš račun, paradržavni multimilijonar, o delu. Only in SloGENezuela.”
Dejstvo, da o “delu” in delavskih pravicah pridiga prav Robert Golob – politik, za katerega v javnosti velja, da se njegov delovni teden začne v torek in konča v četrtek, ostalo pa je dopust –, presega meje politične satire.
