Zveza Nato bo ta teden praznovala sedem desetletij obstoja. Zavezništvo z že skoraj 30 članicami ima veliko razlogov za slavje in ponos – je najmočnejše in najuspešnejše zavezništvo. A po drugi strani je tudi pred velikimi strateškimi izzivi, zlasti ob vse večjih pomislekih predsednika ZDA glede smiselnosti ameriškega sodelovanja.
Čeprav je bila zveza Nato s podpisom severnoatlantske pogodbe 4. aprila 1949 namenjena predvsem vzpostavljanju skupne obrambe zahodnih demokracij z ZDA na čelu nasproti sovjetskemu bloku, se je Nato po padcu železne zavese razvil v svojevrstno varnostno organizacijo, ki je sposobna skrbeti za red in mir tudi globalno. To je skoraj dve desetletji dokazoval na območju Zahodnega Balkana in Afganistana, pa tudi v boju proti piratom ob obali Somalije.
Kot ocenjujejo tudi na slovenskem zunanjem ministrstvu, je Nato “najuspešnejše politično-vojaško zavezništvo v zgodovini, ki zagotavlja mir, blaginjo, varnost in svobodo v Evropi in Severni Ameriki”.
To vztrajno poudarja tudi generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, ki izpostavlja, da je zavezništvo kljub 70 letom še vedno zelo vitalno, kar se kaže tudi s tem, da si vanj želijo druge države. Nato pušča odprta vrata vsem, ki so pripravljeni spoštovati skupna načela in vrednote ter seveda izpolnjevati pogoje za članstvo, zagotavlja.
Zavezništvo se je z ustanovnih dvanajst članic zdaj razširilo že na 29 držav, nazadnje leta 2017 na Črno goro. Tik pred vrati je tudi Severna Makedonija.
V zavezništvo si želita tudi Gruzija in Ukrajina, kjer pa zadeve niso tako preproste kot ob širjenju na Zahodni Balkan. Kljub zatrjevanju, da se vsaka država lahko samostojno odloči, s kom se bo povezovala, Nato tu stopa na interesno območje Rusije, ki si pod predsednikom Vladimirjem Putinom vse bolj prizadeva za obnovitev nekdanjega sovjetskega imperija.
Da ne bo dopustil Nata na ruski prag, je Putin pokazal tudi s posredovanjem v Gruziji leta 2008 in zasedbo ukrajinskega polotoka Krim leta 2014 ter podporo proruskim upornikom na ukrajinskem vzhodu.
S tem je Nato znova dobil starega nasprotnika, zaradi česar se je bil prisiljen vrniti h konceptu kolektivne obrambe prostora svojih članic, globalne ambicije pa nekoliko zmanjšati. A vendar ta obnovljena ruska grožnja ni okrepila in poenotila čezatlantskega zavezništva, kot je bilo morda pričakovati, opozarja strokovnjak za varnostna in obrambna vprašanja Dick Zandee z Instituta Clingendael, enega vodilnih nizozemskih think tankov na področju mednarodnih odnosov.
Čeprav je Nato vojaško v najboljši kondiciji v zgodovini in so skupni izdatki članic Nata za obrambo višji od ruskih in kitajskih skupaj, se zavezništvo sooča z velikimi notranjepolitičnimi težavami. Če so bile sprva nekatere evropske članice manj naklonjene rušenju vezi z Rusijo, je z menjavo predsednika v Washingtonu prišlo do popolnega obrata in vtis je, da se Donald Trump bolje razume s Putinom kot z nemško kanclerko Angelo Merkel ali francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom.
Trump je ob zaostrovanju gospodarskih odnosov z Evropo nekajkrat celo ocenil, da je Nato zastarela in preživeta organizacija. Tovrstno retoriko je kasneje sicer omilil, a ponavlja mantro o pošteni delitvi bremen in plačevanju svojih obveznosti. Hkrati vsake toliko s kakšnim tvitom ali izjavo opozori, da spoštovanje 5. člena severnoatlantske pogodbe o kolektivni obrambi morda ni samoumevno.
Evropske države, zlasti zahodne, Trumpovo politiko pod geslom Najprej Amerika spremljajo s stisnjenimi zobmi in poskušajo Trumpu ugoditi in poiskati rešitve. A hkrati voditelji evropskih članic vse glasneje ugotavljajo, da bo morala Evropa postaviti na lastne noge. V tem smislu je evropska obrambno-varnostna dimenzija dobila nov zagon, Macron in Merklova pa pozivata k vzpostavitvi skupne evropske vojske.
Na drugi strani so zlasti vzhodnoevropske članice Trumpu bolj naklonjene in bolj zavzete pri povečevanju obrambnih izdatkov, kar je posledica velikega strahu pred Rusijo.
Tudi ZDA so na terenu precej bolj zavezane zavezništvu kot ameriški predsednik v svojih tvitih, je opozoril profesor Zandee v svojem članku, objavljenem na spletni strani Instituta Clinggedael. Spomnil je, da so ZDA v obliki “okrepljene prednje prisotnosti” v vzhodnoevropskih državah močno povečale število svojih vojakov. Podvojile so tudi finančno pomoč za krepitev vojaških zmogljivosti v Evropi na 6,5 milijarde dolarjev.
Zaenkrat sicer cilj, da se za obrambo namenja dva odstotka BDP, ob ZDA izpolnjuje le še šest držav. A po drugi strani jih le malo ne napoveduje, da bodo ta cilj izpolnjevale do leta 2024, kot je bilo dogovorjeno leta 2014 v Walesu. V ospredju sta Španija in Italija, pa tudi Slovenija.
Nezanemarljiv destabilizirajoč dejavnik za Nato je tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki igra dvolično vlogo, je tudi opozoril profesor Zandee. Z načrti nakupovanja ruskih protiletalskih raket je Erdogan dvignil marsikatero obrv na Zahodu, ZDA pa so mu celo zagrozile s sankcijami. Poleg tega na eni strani krepi prepire z evropskimi državami – zlasti Nemčijo, na drugi strani pa dialog z Rusijo in Iranom.
Nato je tako po sedmih desetletjih obstoja pred resnimi izzivi, kako premagati napetosti in nezaupanje med članicami. V svoji zgodovini se je že soočil z nekaj notranjepolitičnimi krizami, kakršna je bila na primer umik Francije iz vojaških struktur leta 1966. A, kot rad poudari Stoltenberg, se je Nato sposoben učiti in je iz tovrstnih kriz vedno izšel “še močnejši in boljši”.
