Na Živalski farmi je sovražni
govor zdavnaj bil že prepovedan,
tisti je seveda zapovedan,
ki ustvarjajo ga pujsi važni.
Pujsi važni, farmina elita
in njih psički, medijski mladiči,
zraven še ponavljajoči ptiči,
da z občili scena je pokrita.
Kdor ni naš in kdor resnico širi,
zapovedal pujs je slabe volje,
prav nič židane, češ da bo bolje,
ko odstranijo vsaj dve oviri.
Prva, glavna je demokracija,
ta iz pujsov bojda se norčuje,
elitizem njihov zasmehuje
nova tudi z njo televizija.
Vodja stranke si zato poišče
pozno sicer, novega ministra,
pozno, a zadostnega filistra,
da ga židan pošlje na bojišče.
To ministrstvo je za pravico,
kaj razkladal bi vam, saj je znano,
kakor da osebnost bi razklano
kdo soočil z vragom – zgolj z resnico.
Pozno vendar, pozni čas nastopa
za tovrstne žal anomalije,
v lastne se zadevajo pomije,
sam s seboj sovražnik tu postopa.
Je na farmi huda zdaj norija,
na vse kriplje se sovražnost išče,
govor je za boj z njo prizorišče,
razlog boja gola obsesija.
