Burekdžinica na dobrem glasu,
Mahmut Sharči strankam je oznanil,
svojo stranko pred očitki branil,
potrepljal kot gazda se po pasu.
Eden sendvič zanjič je ukradel,
pa smo vrgli gladko ga na cesto,
v burekdžinici je to zdaj često,
če še svet ni tega zapopadel.
Po kebábu je svetovno znana
Sharčijeva zdaj čevapčičarna,
zgodba šla je v medije udarna,
ve se dobro zdaj, kje je Ljubljana.
Kébabe delil da je brazplačno,
so domači jeli ga hvaliti,
Mahmut Sharči mogel ni več skriti,
da to ljudstvo burekov je lačno.
Sharči bo delil, mu to je v krvi,
sanjal, da je gazda prve klase,
mislil kajpak bo pri tem le nase,
fant prepričan, da je v poslu prvi.
Kar pokliče vodja ga plemena,
da se dolg zunanji povečuje,
Sharči s kebabom ko podkupuje,
padla drastično je hiši cena.
Da zategnil pas bi, ne obljubi
Sharči, ki nad sabo ves je vzhičen,
čaka, da ves posel bo uničen,
da še bolj bo firma na izgubi.
Se takrat brez haska bo oproščal,
odletél bo mali slaščičarček,
ga odnesel drobcen bo denarček,
en sam sendvič bo za to zadoščal.
Tudi njega končno bo odneslo,
pa naj še tako bo inventiven,
posel se izkaže primitiven,
Mahmut Sharči vajeniško teslo.
