Svoj 85. rojstni dan danes praznuje Metka Gabrijelčič, ki sta jo med filmske zvezde v 50. letih minulega stoletja izstrelila filma Vesna in Ne čakaj na maj, v katerih je ustvarila nepozaben lik Vesne. Pozneje je po še dveh vlogah filmsko kariero zamenjala za poklic gradbene inženirke in za javnosti skrito družinsko življenje.
Film Vesna (1953) velja za prvi slovenski film s sodobnim videzom in hollywoodskim učinkom kot tudi za prvi slovenski nepartizanski romantični meščanski film. Režiral ga je češki režiser František Čap z vzdevkom Franta, ki je iz glavnih igralcev – Metke Gabrijelčič in Franeka Trefalta ustvaril filmska zvezdnika. Metka Gabrijelčič je vlogo Vesne oz. Janje prevzela v času študija na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.
Scenarij je spisal pesnik in pisatelj Matej Bor, glasbo pa Bojan Adamič. Za razmere takratnega jugoslovanskega filma je imela Vesna izjemen obisk v kinematografih, dobila je tudi znatno mednarodno distribucijo. Film tako ostaja primer najuspešnejšega slovenskega popkulturnega fenomena 20. stoletja.
Vesni je leta 1957 sledila romantična komedija Ne čakaj na maj, ki predstavlja nadaljevanje filma Vesna. Če filmska zgodba Vesne pripoveduje o treh srednješolcih, ki se skušajo dokopati do matematičnih nalog prek profesoričine hčerke, ki jo imenujejo Vesna, pri čemer se dijak Samo vanjo zaljubi, v nadaljevanju filma srečamo Vesno in Sama pred novim ljubezenskim zapletom. Scenarij za film je spisal Čap, za glasbo pa je poskrbel Borut Lesjak. Napisal je tudi skladbo Ne čakaj na maj po besedilu Franeta Milčinskega, ki jo je izvedla Olga Bedjanič.
Metka Gabrijelčič je zaigrala še v filmu hrvaškega režiserja Branka Bauerja Milijuni na otoku (1955) in leta 1957 v francoskem filmu Mauricea Clochea Ko pride ljubezen (1957) z delovnim naslovom Pariški vrabčki, pozneje pa se je umaknila od filma. V nekem intervju je poudarila, da ne želi biti več del medijskega sveta.
