Pred več meseci je kamera spremljala mladeniča, kako sta lahkotno skakljala na robu Trga republike. Eden je elegantno preskakoval majhno klop, drugi je ves čas krožil okoli drevesa. Od časa do časa sta se ustavila, dvignila zdaj levo, zdaj desno nogo, razširila roki, nato sta se spet posvetila preskakovanju klopi in kroženju okoli drevesa. Na koncu sta zadihana novinarki povedala, da je to del njune nove plesne predstave.
A kaj, ko se ne moreta povsem posvetiti umetniškemu ustvarjanju, saj morata hkrati razmišljati, kako bosta plačala položnice. Sklep poročevalke je bil povsem logičen: poglejte, to je posledica odnosa države do kulture; poglejte, kam pripelje neoliberalno razmišljanje o kulturi; poglejte, kako država uničuje ustvarjalnost mladih. Ob tako “tehtnih” argumentih je vsak pomislek, da mogoče vendarle nista tako dobra umetnika, kot si domišljata, in da bi očitno morala zamenjati dejavnost, da bi preživela, povsem odveč.
Edino zdravilo proti nepravi kulturi je tržna ekonomija
V nečem pa imajo kulturniki vendarle prav – slovenska kultura je povsem na psu. Pa ne zato, ker naj bi ji država namenjala premalo denarja, kot trdijo kulturniki, ampak preprosto zato, ker se je kopica ljudi, samooklicanih umetnikov, z leti naučila, da dobi denar, ne da bi se vsaj malo potrudila, da ta denar upraviči in zadovolji potrebe uporabnikov kulture. Njihova dela, kakršnakoli so že, so večinoma sama sebi namen, nikomur ne pade na pamet, da bi se boril za bralca, gledalca ali kupca svojih del. Tudi zato, ker so neto davkoplačevalci prisiljeni, da plačujejo nekaj, kar jih ne zanima niti v nočnih morah.
Vinko Möderndorfer (Foto: STA)
In Möderndorfer to dobro ve. Njegov zadnji film Inferno, ki se gleda, kot bi bral program Meščeve Levice, je stal poldrugi milijon evrov, ogledala pa si ga je peščica gledalcev. Komu je bil sploh namenjen? Takih primerov je nešteto, zato kvaliteta slovenske kulture strmo pada na raven kroženja okoli drevesa ali dojenja živali. Edino zdravilo je tisto, od katerega se kulturnikom dvignejo lasje pokonci – tržna ekonomija.
Vavčerizacija kulture je ena od rešitev
Mogoče bo kdo menil, da kulture ne smeš prepustiti tržni logiki, kar je najbrž res. A po drugi strani, pomislite, kakšen smisel ima, da davkoplačevalci plačujemo nekaj, kar nikogar ne zanima, česar si nihče ne bo ogledal, česar nihče ne bo kupil. Z izjemo seveda “umetnika” in deset njegovih prijateljev, ki drug drugega podpirajo tako, da hodijo zdaj k enemu, zdaj k drugemu in si tako nabirajo gledalce, poslušalce.
Jože Biščak/Nova24TV
