Zdravko je poznan izpraševalec,
ko zadeva kakšna je kočljiva,
kredibilnost pa vprašanj dvomljiva,
je Drobovnik njih usmerjevalec.
Dan preveselil zgodaj se je v noč,
ko Drobovnik je dobil besedo,
Zdravko v noči je razvil svoj credo,
v temi je pokazal svojo moč.
Spraševati mu bila naloga
tudi tokrat je kot ponavadi,
se Drobovnik prilizuje vladi,
kar seveda huda je nadloga.
Ko otrese končno se bremena,
zdaj za mnenja druge tri sprašuje,
kremži zraven se in se huduje,
ker njegova to da ni domena.
Vse preveč resnice je na kupu,
zbada ta Drobovnika v drobovje,
ne pomaga fantu modroslovje,
kam naj zdaj zateče se v obupu?
Ah, rezerva vendar mu ostaja,
v temi mesec tisti hip zasveti,
to so za Drobovnika obeti,
saj kot naročen mu mesec vzhaja.
Ta ga bo odrešil iz temine,
ukrotil vse tri izpraševance,
upa Zdravko, najde da uzance
in da noč brez trenj neskončna mine.
Pa se vleče kakor speta čreva,
več kot je besednega drobljenja,
manj razuma je in potrpljenja,
da Drobovnika že vidno greva.
Slednjič naš Drobovnik več ne loči,
kdo ga, mesec ali luna nosi,
Zdravko milo le Boga še prosi,
noč da mine, beli dan napoči.
