Je ob Dravi mraz pa led in slana,
z Lenta se natakar razgleduje
o stvareh takole premišljuje:
je ob Dravi končno zdaj Ljubljana?
Bodo pred lokali polne vrste?
Treba vendar je za klientelo
vsak večer skrbeti na veselo,
gleda, ali vse ima še prste.
Hvali mož večer na vse pretege,
mu večer prinesel je dobiček,
ko je lajal kakor besen psiček,
pač večer, ne on, tu ni zadrege.
Se večer prav hitro v noč preveša,
ko je rajski čas za vse tatove,
plen obeša ko se na plotove,
noč zakrije vse in vse premeša.
Se lokale nočne reklamira,
se natakarja zgolj povzdiguje,
ne domače, hvali se le tuje,
s tem večer izdatno noč podpira.
A ne ve večer, ko v noč potone,
ko svetlobe ni več kredibilne,
za ubožce, reveže servilne
zlahka v noči še večer utone.
Ko nihče več na večer ne stavi,
vsak ko se samo na noč zaklinja,
brez moči večer lahko preklinja,
da ga noč tako grdo obglavi.
Vse bolj se zaveda tega stanja,
da ne bo mračnjakom več potreben,
bo sam sebi kakor zvon pogreben,
le da tokrat brez laži odzvanja.
