Vsak dan tega ptiča lumparije
berejo in gledajo se iste,
da za mafijske gre posle čiste,
znano vsem je, skratka svinjarije.
Kos je, žitokljun in ves oskubljen
pa obarvan dolgo že v sivino,
ljubi pravne luknje in divjino,
bil drugje že zdavnaj bi orubljen.
Le na našem čivka še dvorišču,
ptičico igra ves čas domačo,
pita z našo se falot pogačo
in obnaša kakor v gledališču.
Češ saj kos mi tole ni gledalstvo,
mi početi je prav vse, kar hočem,
tudi tisto zraven, česar nočem,
nudi možnosti mi pač butalstvo.
Pleše sivi kos prav razigrano,
takti so odmerjeni, ubrani,
varnega se čuti kot v membrani,
pleše gizdalinsko, razuzdano.
Zdi se, kot da velik kos pogače
tale kos lahko si vsakič vzame,
kar ugleda, tisto zase sname,
zanj ne zmanjka zlepa da jedače.
Z veje kos na vejo poskakuje,
vedno više, vedno bolj brezsramno,
zgoraj namreč mu diši omamno,
kos k vse višjim vejam se dviguje.
A hudič se kosu v kotu smeje:
pleše, pleši, poskakuj živahno,
ko bo čas, spotakneš se nalahno,
zlomljen kljun bo delo trhle veje.
