Ceste naše so le za domače,
je župan butalski vsem oznanil,
da Tepanjčane je s tem ukanil,
sitne po Butalah pohajače.
Čimveč cest naj se zato razkoplje,
v jame da popadajo vsiljivci,
ki navadni vsi so le kradljivci,
jame se zato globoke skoplje.
Da Tepanjčan ne bi po Butalah
mogel vštric z Butalcem se voziti,
ceste treba vse je omejiti
in prilagoditi jih budalam.
Da Cefizelj mogel bo zbežati,
ko lovila ga bo policija,
takšna zdaj župana je vizija
in pri tem poskuša se režati.
Takšna je županova vizija,
naj vsak meter jame se kvadratni,
zaračuna v vrednosti večkratni,
vsa razlika je zgolj provizija.
Vse ima za norca policaje,
red naj po njegovem le krojijo,
takšno je župan podal vizijo,
da imeli bi ga le še raje.
Čas pobega za Cefizlja skrajšan
s tem da bo, župan se je pohvalil,
se mu kamen od srcá je zválil,
zdel župan butalski se olajšan.
Resda cestni zdaj režim je skrajšan,
resda za Tepanjčane ni mesta,
da pa zanj je past preozka cesta,
za spoznanje takšno je prikrajšan.
To spoznanje kot da ga ne mara:
Kdor Tepanjčanom skopál bo jamo,
na pomoč bo kmalu klical mamo.
To modrost butalska je prastara.
Saj Tepanjčan pač ne razlikuje
lopova Cefizlja od župana,
za oba je ista mera dana,
le da skupi jo župan še huje.
