Vedno znova se ljudje po zahodnem svetu, še posebno v državah članicah Evropske unije presenečeni, kako se kljub očitnemu problemu, ki ga migracije povzročajo, oblastne strukture trmasto branijo, da bi odkrito o problemu sploh razpravljale, kaj šele potegnile kakšne konkretne poteze, s katerimi bi začele probleme odpravljati. Evropska komisija pravi, da bi lahko v Sloveniji živelo 18,2 milijona ljudi!
Razen nekaj medlih ukrepov, in še teh praviloma le na deklarativni ravni, meglenih obljub, da se bo zadeva uredila, pa še to potem, ko so prebivalci že na meji upora, oblastne elite ne naredijo nič, da bi problem odpravile. Namesto da bi reševale problem, veliko več časa zahodna politična elita (in pri tem je skorajda vseeno, ali gre za levo liberalne ali pa za tako imenovane desnosredinske stranke), celotna državna birokracija, akademska sfera, mediji in civilna družba porabijo za to, da vse kritike migracij in problemov, ki jih prinašajo, razglašajo za fašiste, ksenofobe, rasiste. In nas prepričujejo, da živimo v dobi neverjetnega obilja in moramo zato, tako rekoč v paketu, sprejeti še milijone migrantov iz tretjega sveta. Ali pa nam servirajo, da se Evropa stara in zato nujno potrebujemo dotok mlade krvi, ki bo delala za »naše penzije«. Ali pa nam nabijajo »belo krivdo«, češ da smo belci krivi za imperialno izkoriščanje in vse vojne na tem planetu in je to način, da se odkupimo. Ali pa se (tako kot so se tudi Marx, Lenin in Hitler) sklicujejo na zgodovinsko nujnost, na naslednjo fazo v družbeni evoluciji, ki nam bo ustvarila novega človeka, v tem primeru multikulturnega mešanca.
Mednarodne organizacije so slepo orodje globalistov
Seveda nič od prej naštetega ne drži, nobenih »zgodovinskih nujnosti« ni in nobene potrebe po uvozu milijonov migrantov tretjega sveta. Vsaj ne za navadne prebivalce Evrope. Nujnost je le za globalistično elito, ki želi s pomočjo priseljencev uničiti zahodno civilizacijo in ustvariti multikulturno mineštro. Takšni množici brez zgodovine, brez tradicij, brez identitete (jezikovne, nacionalne, verske …) bodo lahko te elite vladale na vse večne čase in to je tudi njihov namen. Ne gre za nič spontanega ali »družbeno evolucijskega«, gre za dobro premišljen načrt, ki se izvaja že desetletja. Pravno podlago za migracije dajejo različne resolucije, direktive in deklaracije, ki jih globalisti prek svojih izvrševalcev, ki so se polastili mednarodnih organizacij − Evropske unije, Organizacije združenih narodov, organizacij za mednarodno sodelovanje in njihovih neštetih podrejenih teles. Temelji za množične migracije iz tretjega sveta so bili postavljeni že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nekatere države, najbolj Švedska, Francija, Nemčija, države Beneluksa in z nastopom Blairove vlade 1997 še Velika Britanija, na široko odprle vrata priseljevanju. Ni šlo več za t. i. gastarbajterje, ki bodo štancali v njihovih tovarnah, razmeroma dobro zaslužili in se nato večinoma vrnili v domovino, odprli so vrata priseljevanju celotnih razširjenih družin iz tretjega sveta z izključnim namenom trajne nastanitve.
Integracija je spodletela celo pri pilotni skupini
Kot rečeno, globalisti so ustvarili tudi pravno podlago za množične migracije. Taka je na primer Tamperejska deklaracija iz leta 1999, pa Haaška iz leta 2004, Newyorška deklaracija o beguncih in migrantih iz leta 2016 ali pa letošnja Marakeška deklaracija. In seveda v različnih direktoratih, uradih in agencijah Organizacije združenih narodov ali EU sproducirajo na stotine študij, s katerimi skušajo prebivalstvo zahodnih držav prepričati, da so množične migracije v bistvu prav blagoslov za zahodne civilizacijo, zato so seveda napisane v »pozitivnem duhu« in zato so uporabljane kot referenca, na katero se sklicujejo zagovorniki globalizacije. Vendar se tu in tam celo v te študije »prikradejo« podatki, ki kažejo precej manj pozitivno luč, kot bi si globalisti želeli. Recimo v študiji Evropske komisije iz leta 2010 podatki nehote ovržejo eno glavnih tez zagovornikov globalizma, češ da bodo »priseljenci delali za naše penzije«.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Bogdan Sajovic
