Ne spomnim se točno, kdaj sem začel spremljati blog Kavarna Hayek. Verjetno je moralo biti že kar kmalu po njegovem nastanku. Zagotovo ni bila edina »liberalna« spletna stran, je bila pa zagotovo drugačna od ostalih. Premočrtno je sledila vrednotam klasičnega liberalizma in ni padala na oguljene klišeje vsegliharstva, češ »nisem ne lev ne desen«, »vsi so enaki« in podobno. Najpomembneje pa je bilo, da mi je na povsem preprost način odpirala oči o tem, kaj je v resnici socializem in kakšno škodo povzroča.
Takšno poučevanje, ki si za izhodišče jemlje povsem konkretne primere iz vsakdanjega življenja, je za slovenski družbeni prostor izjemno pomembno. Zakaj? Mnoge generacije Slovencev so bile vzgojene v duhu socializma. Torej: visoki davki, poudarek na socialnih transferjih, rentah, subvencijah in raznih finančnih injekcijah, za vsem tem pa stoji državni intervencionizem. Torej: država je tista, ki naj čimbolj regulira trg, da ne bo prišlo do (pre)velikih socialnih razlik med državljani. A glej ga, zlomka: vse to, kar sem naštel, v Sloveniji tudi imamo. Torej, imamo subvencije, imamo socialne transferje, razne rente, država z visokimi davčnimi obremenitvami državljane dobesedno molze, denar pa nato deli svojim vazalom: borčevski zvezi, pa raznim nevladnim organizacijam, kot je denimo Mirovni inštitut, itd. itd. No, pa seveda tudi za dokapitalizacijo državne banke NLB, ki ji je minister za kulturo že zaščitil zbirko umetniških del, za katera se ne ve, od kod so bila ukradena in ali jih je banka res kupila. In da je nesreča še večja, se v teh dneh najde še nekdanji (propadli) politik prav tako propadle LDS, torej stranke, ki je v svojem imenu nosila naziv »liberalna« in nas poduči, da se bo NLB dokapitalizirala z državnim denarjem, državni denar pa ni isto kot denar davkoplačevalcev. Verjetno je mislil, da ko država enkrat pobere davke, je pač to državni denar in ni važno, od kod je prišel. In kar je najpomembneje: medtem nam tako opevano javno zdravstvo crkuje na obroke. Ampak za vse to je menda kriv kapitalizem, tako kot je slednji kriv tudi za prazne police v venezuelskih trgovinah. No, malo sem sarkastičen, ampak tovarišija iz Levice nas prepričuje prav v to: ko bo socializem v Venezueli dokončno zmagal, bodo police spet polne, hrana bo (skoraj) zastonj, Venezuela pa obljubljena dežela, ki jo je treba posnemati.
In prav o tem med drugim piše tudi knjiga »Zgodbe iz Kavarne Hayek«. Imaginarna kavarna, ki bo morda kdaj zaživela tudi v praksi, seveda ne nosi ime po mehiški starleti Salmi Hayek, ampak po znamenitem avstrijskem liberalnem ekonomistu in filozofu Friedrichu Augustu von Hayeku, ki velja za srednjeevropskega ideologa klasičnega liberalizma. Morda bi mu lahko družbo delal naš rojak, sedaj že pokojni ekonomist dr. Ljubo Sirc, ki je na Zahodu, zlasti v Veliki Britaniji, le s težavo prepričeval mnoge navdušence nad jugoslovanskim socializmom, da je slednji še vedno zgolj socializem. Kot sem že dejal: povprečen Slovenec je socialist, ker doslej morda niti ni imel možnosti, da bi se soočil z alternativnim pogledom na ekonomijo in socialo. Internet se je namreč razvil šele zadnja leta, literature, ki bi bila dostopna ljubiteljem a la »doktor roman« in bi klasično-liberalno misel približala navadnim ljudem, praktično ni bilo. In zdi se, da knjiga »Zgodbe iz Kavarne Hayek« zapolnjuje to vrzel. Namreč, klasični liberalizem se iz akademske ravni na ta način seli tudi med preproste ljudi, kajti poglavja iz knjige so vzete iz vsakdanjega življenja, tako iz domovine kot tujine. In na preprost način pokažejo skrito zlaganost socializma in njegovega doprinosa k blaginji ljudi. Tudi zato se utegne zgoditi, da bodo reakcije socialističnih sovražnikov svobode na izid te knjige zelo podobne tistim, ki so sledile ob izidu Manifesta za domovino, razpisu za domoljubno pravljico ter menda spornim (beri: rasističnim) naslovnicam Demokracije.
Naj ob tem pojasnim tudi razliko med klasičnim liberalizmom hayekovskega tipa ter t. i. levim liberalizmom, ki je kot dediščina razsvetljenstva prišel v Evropo kot »šiba božja«. In tega slednjega je tudi papež sv. Janez Pavel II. ob svojem prvem obisku poimenoval »neobrzdani liberalizem«, pojasnil ga je tudi s sintagmo »svoboda brez postave«. In prav za to gre: tovrstni liberalizem temelji na etični skepsi ter relativizmu, kar v svojem doktoratu zelo dobro obdela tudi dr. Anton Jamnik, sedaj ljubljanski pomožni škof (prav v tem času bo izšla tudi njegova knjiga »Svet osamljenih tujcev«). Problem pa je, da se takšen liberalizem vedno izrodi v svoje nasprotje, torej v totalitarno logiko, saj si na podlagi pragmatičnega odnosa do etike (vse je relativno), lahko določen osebek absolutizira svojo lastno pozicijo. Zato ne preseneča, da so nam veljaki LDS, ki so se v začetku devetdesetih let še kot ZSMS-jevci strastno obešali na Hayekove ideje, dejansko ponujali le nekoliko preobraženi socializem. Ali kot je že ugotavljal znani mislec Alexis de Tocqueville – pragmatični vase zaprti posameznik se bo prej ali slej znašel v vlogi žrtve paternalistične države, ki se bo nad njim lahko znesla, ko se ji bo začel upirati. To je seveda le en vidik, zakaj ta t. i. kvazi-liberalizem, ki se obeša na trende in lažno dimenzijo človekove svobode, dejansko prinaša nesrečo. Poglejmo samo primer naših vsegliharskih kvazi-liberalcev glede mejnega vprašanja v Istri: še danes nas prepričujejo, da je tako ali tako vseeno, kje poteka meja in čigava je zemlja, itak bo zaradi vstopa Hrvaške v schengenski sistem kmalu »vse naše«. To so govorili že pred več kot desetletjem in še vedno čakamo, kdaj bo »vse naše«.
Sodobni klasični liberalizem je pač drugačen. Priznava svobodo govora, celo levičarskim ekstremistom, s katerimi se seveda ne strinja. Za razliko levičarski ekstremisti svojim nasprotnikom ne priznavajo svobode govora, pač pa skušajo pod pretvezo »sovražnega govora« močno omejiti prostor izražanja. Je torej presenetljivo, da zadnji šef CK ZKS Milan Kučan na borčevski proslavi na Ilovi gori (zelo blizu domačije, kjer je odraščal prej omenjeni škof) poziva k intervenciji države proti tistim, ki ne govorijo v skladu s politično korektnostjo? Ne, ni. To je tipičen socialistični refleks. Ne jemlje vam samo denarja iz žepa proti vaši volji, grozi vam tudi z zaporom, ker mislite drugače. Medtem ko levi (kvazi) liberalizem ukinja identiteto in navija za uvoz migrantov v Evropo, se klasični liberalizem temu upira. Ker ve, da to pomeni dolgoročni konec svobodne Evrope. Zato klasični liberalizem, ki ne pomeni neko slepo prilagajanje trendom, ni sovražen krščanstvu, niti domoljubju. In ni treba nasedati floskulam Violete Tomić, da je bil Jezus socialist. Ker to zanesljivo ni bil. Kajti vsi Judje, ki so prisegli zvestobo socializmu, so bili brez izjeme odpadniki izvoljenega ljudstva, malikovalci in brezbožniki.
Kot avtor knjige se je podpisal Jože Biščak, sedanji urednik Demokracije. Priznam, da dolgo nisem vedel, praktično do nedavnega, kdo je sploh avtor bloga Kavarna Hayek. Sprva sem mislil, da je morda avtorjev več, morda so med njimi tudi Rado Pezdir, Bernard Brščič in/ali Tomaž Štih. Z avtorstvom se niti nisem preveč obremenjeval. Kot dežurni novinar na spletu sem večkrat kakšen prispevek z bloga Kavarna Hayek objavil tudi na spletni strani Demokracije, ker se mi je zdelo pomembno, da se začne slovenska javnost osveščati v zvezi s tem, kaj je v resnici socializem. In ne samo to: mnoge teze z bloga sem uporabil tudi pri politični analizi dogodkov v Sloveniji. Pri tem se je zgodilo tudi precej ironičnih stvari. Denimo, pred letom dni sem v Demokraciji pisal o razlogih za rezultat predsedniških volitev v Sloveniji, pri tem sem se v veliki meri naslanjal na to, kar je bilo zapisano na blogu Kavarna Hayek o tem, zakaj je zmagal Borut Pahor, zakaj se je v drugi krog uvrstil Marjan Šarec in ne kdo od pomladnikov, itd. Ni toliko ironija, da je avtor bloga Jože Biščak samo nekaj mesecev kasneje postal moj šef, bolj je ironija ta, da je bil takrat še del ekipe Reporterja, nekateri njegovi kolegi pa so se spravili name in na tednik Demokracija, se norčevali iz naših tez, kot da iščemo neke bedne izgovore za hud poraz pomladnega tabora, za kar naj bi bila odgovorna SDS (verjetno zato, ker ni ravnala državotvorno in podprla Ljudmilo Novak?). Niso pa vedeli, da s tem posredno napadajo tudi svojega lastnega kolega. Verjetno tega ni vedela tudi Maja Sunčič, ki je zaradi afere z Bernardom Brščičem (s slednjim je javno obračunal socialist Robert Waltl) blog Kavarno Hayek napadla s sočnimi besedami, češ naj se raje preimenuje v Kavarno Hitler.
Torej, zakaj kupiti in vzeti v roke knjigo »Zgodbe iz Kavarne Hayek«? Predvsem zato, ker morda doslej niste vedeli, koliko vam je socializem dejansko pobral iz žepov in vas osiromašil. Ko boste knjigo prebirali, se vam bodo odpirale oči. Do sedaj ste morda naivno razmišljali o tem, kako dobro je, da imamo subvencije, niste pa računali na to, da morda te subvencije nekdo plačati in da gre denar zanje iz vašega žepa, pa če vam je to všeč ali ne. In če vi dobite subvencijo, ste v bistvu za to sami plačali, plačal pa je tudi vaš sosed, ki te subvencije ni dobil. Razumete poanto? Imamo ogromno davkoplačevalsko vrečo, a le malo od tega gre za razvoj in obnovo najnujnejših stvari. Ste pomislili na to, da bi lahko imeli novo hitro železniško progo med Ljubljano in Celjem, ki bi presekala ovinek mimo Zidanega Mosta in omogočala precej hitrejši transfer ljudi in tovora s Štajerske v Ljubljano in nazaj? In to progo bi lahko zgradili dokaj hitro in za majhen denar. Zakaj te proge ni in zakaj se moramo za drugi tir Divača-Koper matrati s projektom, kjer bodo cene letele v nebo, denar davkoplačevalcev pa v žepe prisklednikov? No, to so bistvena vprašanja naše prihodnosti. Globoka država nas odira in obenem kuha kot žabe. Razmišljajte o tem!
Knjigo »Zgodbe iz Kavarne Hayek« avtorja Jožeta Biščaka lahko naročite tudi na Demokraciji – telefonska številka 01 24 47 200, email: [email protected] ali preko spletne strani.
