Če je medijih odmevala novica o izpustitvi dr. Milka Noviča iz zapora na Dobu, pa so o sojenju dr. Michelu Stephanu poročali presenetljivo malo. Zakaj? Libanonskega kemika dr. Michela Stephana je iz Francije v Slovenijo pripeljala dr. Barbara Mohar in mu na Kemijskem inštitutu postala nadrejena. Nekaj let sta bila tudi v intimnem odnosu. Kasneje je njegova partnerica postala dr. Eva Jeretin, prav tako znanstvenica na Kemijskem inštitutu. Slednja bi prav tako morala pričati na sodišču, pa se je opravičila.
Če bi živeli v razviti demokratični državi, bi mediji raziskovali ozadja, tako pa smo mi dobili »prijazno opozorilo«, naj ne pišemo o tej temi in povezavah dr. Moharjeve z Donitom, češ da pišemo neresnice … A zadnje sojenje dr. Stephanu me je prepričalo, da smo bili s člankom »Končno na sledi pravemu morilcu dr. Janka Jamnika«, objavljenim novembra lani, na pravi sledi. Kaj vse se je »kuhalo« na Kemijskem inštitutu, bi ugotovila le poštena zunanja finančna revizija, dejstvo pa je, da imamo tam mrtvega in skoraj mrtvega vodilnega človeka.
Na sojenju dr. Stephanu sta posebno pozornost vzbujali dve stvari. Najprej podjetje Phosphoenix, katerega družbenika sta dr. Stephan in dr. Moharjeva. Slednja naj bi bila od leta 2005 le »slamnata« lastnica, česar pa se ni spomnila. Phosphoenix je sodeloval s Kemijskim inštitutom in Krko, eden od zaposlenih na inštitutu pa je v preiskavi kriminalistom izročil dokument, ki ga je pred časom napisal kot zavarovalno polico, če bi se mu kaj zgodilo. Iz dokumenta, katerega dele so prebrali, izhaja, naj bi bil laboratorij inštituta po naročilu dr. Moharjeve in ob sodelovanju dr. Stephana izdelal določene spojine (!) in jih nato prodal Krki, denar pa naj bi prejel Phosphoenix.
In druga stvar? Iračana, ki naj bi ga bil dr. Stephan nagovarjal k umoru dr. Plavca in ima sedaj status zaščitene priče, je libanonski kemik našel med azilanti društva Odnos iz Domžal.
(Komentar je objavljen v reviji Demokracija.)
