Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Največji dosežek Slovenije je to, da smo se navadili na korupcijo. Ne več kot izjemo, ampak kot realno stanje. Zato ni nič čudnega, da se politične figure Svobode obnašajo, kot da je država oder, kjer šteje samo glasen nastop modelov, ne pa smiselno delovanje. Parlament pa improvizirana arena, kjer šteje mikrofon, ne pa dejanja.
“Svoboda” Ni politika. Je diagnoza, ki pove, da skupno dobro nikoli ni bilo resnično v igri, samo bolje zapakirano za volivce. Zdaj ni več potrebe po pretvarjanju. In modeli se ne pretvarjajo. Resnica je že dolgo nepomembna, bistveno je, da koruptivna država pod stranko Svobode deluje.
Korupcija ni izginila, le navadili smo se jo. Ideološki sovražniki SDS in strahovi »samo, da ni Janša« so vedno priročen duh za medijske nastope, še posebej, če je realnih problemov preveč. Resnica? Že dolgo je nepomembna. Bistveno je, da se zgodba lepo prodaja, četudi država stoji na tanki liniji.
Korupcija in nepoštenje? V Sloveniji je vse mogoče. Če je dovolj bleščic, selfiejev in lepih besed, vedno kdo dobi pohvalo ali nagrado, medtem ko okoli vse razpada. Aplavz je že dolgo nadomestil smisel. Prijateljstva med koruptivnimi politiki so ganljiva, dokler trajajo, nato izginejo hitreje kot pojasnila o nepremičninskih poslih in rabotah poslancev Svobode. Ostane samo realnost: kdo je bogatejši, kdo je močnejši in kdo bo vse razlagal kot “nujno za državo”.
In državljani? Ljudje bodo še naprej šteli cente na bencinski črpalki, poslušali razlage o inflaciji, dražji hrani in višjih stroških, medtem ko bodo tudi modeli v združbi Kovačnice veselo ponavljali, da je za vse kriv Janšev SDS. Vedno obstaja razlaga. Vedno obstaja nekdo drug, ki je kriv.
Edina resnična stabilnost v Sloveniji je sposobnost mafijskega sistema, da preživi lastno absurdnost, korupcijo in nepotizem.
In mi? Mi smo ponižno pridni medtem, ko ugotavljamo, da smo plačevali ceno lastne naivnosti, političnih igračkanj in grotesknih iger moči.
