Piše: Gašper Blažič
Prejšnji teden je dosedanji premier Robert Golob nekaj dni po volitvah napovedal, da bo sestavljal »vlado narodne enotnosti«. Kar je svojevrsten fenomen, saj je vnaprej izključil vsako možnost sodelovanja s SDS.
Zanimiva pri tem je tudi govorica. Iz Svobode namreč prihajajo namigi, da bo Golob poskusil sestaviti koalicijo samo z demokratičnimi strankami, med katerimi pa naj ne bi bilo SDS. Ki je, mimogrede, pridobila skoraj 50 tisoč novih glasov v primerjavi z letom 2022, medtem ko jih je Svoboda v istem obdobju izgubila trikrat toliko. Vendar to ne šteje – Golob (pravzaprav Zoran Janković, ki stoji za njim) se je odločil, da bo skušal zaradi premalo mandatov dosedanji koaliciji (ki bi po tem štetju imela 40 poslanskih sedežev) dodati vsaj še eno od treh preostalih strank (desni trojček, Demokrati in Resni.ca).
Izkušnja iz Hrvaške leta 1991
Toda najprej poglejmo, kaj v resnici sploh pomeni »vlada narodne enotnosti«. Gre za rešitev z zelo široko koalicijo in tako rekoč brez opozicije, kar je primerno za stanje izrednih razmer. Takšno vlado so denimo imeli na Hrvaškem že zelo kmalu po osamosvojitvi leta 1991. 17. julija 1991, ko se je vojna v Sloveniji vsaj na zunaj končala, na Hrvaškem pa šele dobro začela, je na vrhu hrvaške vlade prišlo do zamenjave.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
