Piše: dr. Metod Berlec
Volitve 22. marca 2026 se bodo v slovensko politično zgodovino zapisale kot ene najbolj spornih doslej. Ne zaradi tesnega rezultata, temveč zaradi množice nepravilnosti, na katere že ves čas upravičeno opozarja predsednik SDS Janez Janša.
Že prejšnji ponedeljek zvečer je postalo jasno, da uradnim podatkom Državne volilne komisije, ki jo obvladujejo levičarji, ni mogoče slepo verjeti – še posebno, ker je DVK trdila, da je preštetih 99,99 odstotka glasovnic, čeprav glasovi iz tujine sploh še niso bili vključeni. No, problem pri glasovih iz tujine je še ta, da se je po osamosvojitvi zelo omejevalo podeljevanje slovenskih državljanstev slovenskim izseljencem in njihovim potomcem, po drugi strani pa je naša država zelo radodarno podelila slovensko državljanstvo okoli 200.000 priseljencem iz republik propadle SFRJ. Hkrati obstajajo dokazi, da tokrat v tujino niso bile poslane glasovnice vsem, ki so to želeli. Še posebej ne tistim, ki bi volili desno. Tako da gredo glasovi iz tujine večinoma (?) v korist tranzicijske levice. Še posebno zato, ker so na slovenskih ambasadah zaposleni pretežno zapriseženi levičarji.
V SDS so opozarjali tudi na druge nepravilnosti, ki so se kopičile že pred volitvami: nezakonita predčasna volišča, pomanjkljivo varovanje volilnih skrinjic, napačno vpisani podatki v volilnih imenikih, pošiljanje volilnih obvestil pokojnim osebam, težave pri glasovanju iz tujine ter nenavadna nihanja podatkov v času, ko je spletna stran DVK »padla«. Vse to po oceni SDS kaže na sistemske pomanjkljivosti, ki resno slabijo zaupanje v legitimnost volitev. Zato SDS zahteva popolno revizijo postopkov, ponovno štetje tam, kjer je to potrebno, ter forenzično preiskavo informacijskega sistema DVK. Ne gre za spodkopavanje demokracije, temveč za njeno obrambo. Volitve morajo biti poštene, pregledne in nesporne – vse drugo je pot v politično nestabilnost in izgubo zaupanja državljanov. Če rezultati niso transparentni, če postopki niso nadzorovani in če ključne institucije delujejo netransparentno, pristransko, potem so ogroženi sami temelji demokracije. Ključno vprašanje zdaj torej je, ali bodo institucije zmogle opraviti svojo nalogo ali pa bo dvom v legitimnost nedavnih volitev ostal kot senca nad celotnim slovenskim političnim sistemom.
Vzporedno s tem smo priča novim sprenevedanjem dosedanjega predsednika vlade Roberta Goloba, ki je s svojo stranko Gibanje Svoboda, glede na zadnje volitve, izgubil več kot 80.000 glasov oz. 12 poslanskih mandatov. Skupaj s SD in Levico ter Vesno ima 40 mandatov, kar je 6 mandatov premalo za absolutno večino. Golob se obnaša, kot da ne bi dobil vsaj delne zaušnice volivcev. Takoj po volitvah je začel govoriti o »razvojni koaliciji«, o kateri je ves čas govorila opozicija, konec prejšnjega tedna mu je nekdo na jezik položil še idejo o »vladi narodne enotnosti«. Pri čemer se kot politični analfabet ne zaveda, da le-ta ni mogoča brez SDS, ki jo označuje za »nedemokratično stranko«. In to človek, ki je sinonim za avtoritarnost!
