Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
V zadnjih desetletjih najbolj pretresa nerazumljivo podlo sovraštvo slovenskih komunistov in njihovih simpatizerjev do slovenskega velikega domoljuba in državnika Janeza Janše. Zanj so v zadnjih desetletjih gorele inkvizicijske partijske grmade, on je bil v zadnjih desetletjih največkrat – vedno po krivici – zaprt v kateri od zaporniških celic. Njega so v zadnjih desetletjih komunisti s svojimi pomagači največkrat preganjali po sodiščih in ga obtoževali in obsojali na komunističnih montiranih procesih. Njega so njegovi “najboljši” prijatelji, v resnici prikriti udbovci, v zadnjih desetletjih še največkrat izdali. In njega – domoljuba in osamosvojitelja Janeza Janšo – najbolj ljubimo vsi narodno zavedni Slovenci. Hvala mu za vse, kar je velikega storil za Slovence, za Slovenijo in za Evropo. Velika zahvala.
Zakaj pa levičarji v Sloveniji tako sovražijo Janšo? Kot Slovenka, ki se – bolj ali manj poglobljeno – zanima za politiko že od leta 1958, lahko mirno priznam, da nikomur od slovenskih politikov ne bi popolnoma – absolutno – zaupala, kar zadeva interese in obstoj Slovencev in samostojne Slovenije, kot zaupam Janši. Da, Janša je zame edini pomembni slovenski politik, ki ga ni mogoče podkupiti. To je tudi že velikokrat dokazal. Torej je Janša predvsem nekakšen novodobni slovenski Črtomir, borec za obstoj tradicionalne in demokratične Slovenije, proti marksističnemu multikulturnemu in globalističnemu “pokristjanjenju” Slovencev in Slovenije, predvsem z izbrisom – obeh.
Brisanje narodov in držav, na primer zahrbtno brisanje Izraela in Izraelcev z “miroljubnimi” terorističnimi napadi, se v sedanjem času velikih nasprotovanj tradicionalnemu Zahodu in njegovi demokraciji, dogaja pogosteje in močneje, kot ob tem poročajo mediji. Zato je razumljivo, da tudi v Sloveniji deluje močna protinarodna in protidemokratična politična ideologija, skrajno sovražna do vsega tradicionalno slovenskega in demokratičnega, kot nečesa, kar je zastarelo in ne ustreza prihajajočemu globalizmu, brez manjših držav, brez malih narodov, vendar pa gospodarsko bolj učinkovitemu od dosedanjega zahodnega, z demokratičnim političnim delovanjem in zahodnim načinom življenja, brez sprotnega odstranjevanja odvečnega in nekoristnega prebivalstva, na primer z različnimi vrstami evtanazij.
Pod vplivom teh globalističnih idej in zahtev, pogosto tudi z vrha EU, je namreč vse, za kar so si prizadevali vsi veliki evropski domoljubi – med Slovenci od domoljuba Trubarja pa do osamosvojitelja Janše – samo zgodovinski balast, ki po nepotrebnem zaustavlja izbris Slovencev, Slovenije in njene preteklosti., da bi končno zavladal globalizem tudi v deželi na sončni strani Alp. Ta – čimprejšnji – popolni izbris vsega slovenskega pa edini lahko zagotovi čimprejšnjo vključitev v globalizem vseh nešteto ljudstev v Sloveniji. Tako, z izbrisom našega naroda in države, bi se tudi pri nas kar najbolj brez problemov uveljavil – zdaj že priznano soroševski – marksistični multikulturni globalizem, v resnici izrazito antikulturno, izključno tehnološko vodena nova doba, digitalna era. V najširšem smislu ta civilizacijski prelom spominja na konec rimskega cesarstva. Tudi njegov konec so številni Rimljani pričakali z navdušenjem.
Ta, digitalna era, z umetno inteligenco kot novim bogom, ali vsaj z neke vrste nadomestkom za transcendenco, torej ne briše samo celotne slovenske realnosti – pretekle, sedanje in tudi možne prihodnje – briše celotni Zahod. Vprašanje pa se zastavlja ali se bodo vse dežele na Zahodu brez najmanjšega odpora prilagodile novi “veri”, samodejno tehnološki prihodnosti, ko bo človek samo še homo faber, človeka, ki misli, pa bo nadomestila umetna inteligenca. Tako bo poslej prihodnost človeštva povsem brez zgodovine. Vse, kar se bo v tej novi dobi dogajalo, pa bo samo zaporedje tehnoloških sprememb – od preprostejših do že nedoumljivo zapletenih, nedostopnih človekovemu razumevanju in dojemanju.
Kar zadeva sedanje politične razmere v Sloveniji, je gotovo res, da smo Slovenci s svojo mlado državo Slovenijo že preteklost. Postali smo multikulturni. Zato ni i naključje, da že več kot trideset let po osamosvojitvi nimamo niti spomenika niti spominskega muzeja v čast temu največjemu dejanju v slovenski zgodovini. Imamo pa multikulturni spomenik nasprotnikom slovenske osamosvojitve (spomenik v obliki črke ć), večinoma tujcev, ki so si – v veliki večini – pasivno, z ignoriranjem, in aktivno, nekateri celo z orožjem, prizadevali za to, da se Slovenija ne bi osamosvojila in demokratizirala. Prav ti nasprotniki samostojne Slovenije pa so pogosto še zdaj tudi največji politični nasprotniki Janše. Med te multikulturne tujce – čeprav vsi po narodnosti to niso – pa sodi tudi skrajno jugonostalgični cvet nekdanje slovenske komunistične partije, zdaj zbrane v jugonostalgičnem Kučanovem klanu. Če vsemu temu dodamo še dejstvo, da je Kučan osebno odlikoval svojega tesnega prijatelja Sorosa, ni možen več niti najmanjši dvom, da Slovencev in Slovenije praktično ni več. In kaj naj v Kučanovi jugonostalgični partijski družbi, do konca protislovenski, torej izdajalski, sploh počne domoljubni politik, kakršen je Janša? Zanj v njej ni prostora, tako kot ga ni za vse druge Slovence. Slovenija je že multikulturna država, ni več slovenska.
In kaj naj kot domoljubna Slovenka ob vsem povolilne multikulturnem Golobovem političnem slavju sploh še rečem? Morda nekaj podobnega, kot reče glavni junak na koncu filma “V vrtincu” svoji lahkomiselni in razvajeni ženi, ko ga ta vpraša, kaj bo brez njega, če jo zapusti: “Mi je prav prekleto vseeno.” In res mi je vseeno, kako bodo v deželi na sončni strani Alp poslej živeli pripadniki vseh številnih narodov in ras.
