Piše: dr. Tomaž Kladnik
»Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo,« so znamenite besede očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika, ki jih je izrekel 23. decembra 1990, ko je bilo jasno, da je na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije 88,2 odstotka vseh takratnih volivcev glasovalo za samostojno in neodvisno Slovenijo.
V letošnjem letu tako praznujemo 35-letnico samostojne in neodvisne Republike Slovenije.
Pot do samostojnosti: Preizkušnje, odločnost in pogum
Pot do nje pa ni bila lahka, ampak polna preprek, pretresov in nevarnosti. Pred tremi in pol desetletji so se tako zvrstili številni pomembni dogodki, povezani z osamosvojitvenim procesom in nastankom ter razvojem samostojne slovenske države, ki so leta 1991 vodili k razglasitvi samostojne države – 25. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani – ter se nadaljevali z vojno za obrambo njene suverenosti, trimesečnim moratorijem in prizadevanji, ki so nato postopoma vodila k dokončnemu mednarodnemu priznanju Republike Slovenije, do katerega je prišlo v prvi polovici leta 1992.
Prelom z dediščino druge svetovne vojne in totalitarizma
V demokratični javnosti smo (bili) prepričani, da smo s tem dejanjem dokončno pretrgali s posledicami druge svetovne vojne, katere konec je v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, kot se je nazadnje uradno imenovala, in z njo tudi v Socialistični republiki Sloveniji »prinesel« dejansko osvoboditev le za del (slovenskega) naroda, za tisti, ki je bil v državljanski vojni na zmagoviti, revolucionarni strani. Predvsem pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača in tako o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na svobodo v pravem pomenu besede smo nato čakali še skoraj pol stoletja. Revolucija pa za nekatere pri nas še kar traja.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
