Piše: Koordinacija zdravniških organizacij
Koordinacija zdravniških organizacij odločno zavrača in demantira izjavo ministra Luke Mesca, podano na RTV soočenju, da naj bi ortopedi z novim letom začeli odpovedovati operacije zaradi volitev. Takšna izjava je neresnična, zavajajoča in nedopustna, saj neupravičeno diskreditira zdravnike ter v javnosti ustvarja napačen vtis o razlogih za omejevanje dostopa pacientov do nujno potrebnih zdravstvenih storitev.
Dejstvo je, da odpovedi oziroma omejevanje ortopedskih posegov niso posledica kakršnegakoli samovoljnega ravnanja zdravnikov, temveč neposredna posledica 236. člena Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025, ki jo je sprejela vlada, katere član je tudi minister Luka Mesec.
Ta uredba v 6. in 7. odstavku 236. člena izrecno določa omejitev plačila za vrsto ortopedskih posegov pri koncesionarjih, med drugim za artroskopske operacije rame, operacije hrbtenice, operacije hallux valgus, endoproteze kolka, kolena in rame, druge artroskopske posege in endoproteze gležnja. Navedeno v praksi pomeni, da izvajalci po 1. 1. 2026 posegov po doseženih omejitvah preprosto ne morejo več izvajati, ker zanje ne prejmejo plačila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Gre torej za sistemsko omejitev, ki jo je uvedla vlada sama, in ne za kakršnokoli protestno ravnanje zdravnikov.
Izjava ministra Mesca zato kaže bodisi na nerazumevanje bodisi na nepoznavanje uredb lastne vlade, kar je z vidika odgovornega vodenja zdravstvenega sistema skrajno zaskrbljujoče.
Poslovodstva ambulant in klinik (in ne sami ortopedi) ne odpovedujejo operacij zaradi politike ali volitev, pač pa zaradi odločitve vlade, da jih ne bo več plačevala po realizaciji. Posledice tega bodo nosili predvsem pacienti v obliki daljših čakalnih dob in slabše dostopnosti do zdravstvene oskrbe.
Koordinacija zdravniških organizacij zato od ministra Luke Mesca zahteva takojšnji javni preklic neresnične izjave in javno opravičilo zdravnikom in pacientom, ki jih je s svojo izjavo zavajal, ter priznanje dejanskega razloga za omejevanje posegov, ki izhaja iz vladne uredbe.
Žalosti nas, da se zdravnike v javnem prostoru vse pogosteje sistematično prikazuje kot nekakšne državne sovražnike, namesto kot ključne nosilce zdravstvene dejavnosti, ki vsakodnevno skrbijo za paciente. Takšna retorika in politično motivirano prelaganje odgovornosti ne škodita le ugledu zdravniškega poklica, temveč predvsem pacientom, saj dodatno spodkopavata zaupanje v zdravstveni sistem in otežujeta iskanje dejanskih rešitev za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev.
Pričakujemo, da bodo nosilci javnih funkcij v razpravah o zdravstvu komunicirali odgovorno, na podlagi dejstev in z zavedanjem posledic svojih izjav za zaupanje javnosti v zdravstveni sistem.
