Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Ko te nekaj zaboli ob treh zjutraj, ne moliš za čudež. Moliš, da je vsaj en zdravnik še ostal v državi, da niso sestre izgorele.
Medtem ko stokaš od bolečin, v Državnem zboru Republike Slovenije razpravljajo o “optimizaciji”, “reorganizaciji” in “vzdržnosti sistema”.
Besede so dolge. Govori ministrice dolgi. Čakalne vrste še daljše.
Molimo, da je zdravnik v ambulanti. Da luč sveti. Da bomo dobili pomoč. Da na vratih ne visi list: “Zaradi pomanjkanja kadra ambulanta ne obratuje.
Hvala za razumevanje.” Kot da je razumevanje protibolečinska tableta.
Medtem ko zdravniki delajo dvanajsto uro zapored in rešujejo življenja, ministrica za zdravstvo razlaga, kako dober sistem javnega zdravstva imamo. Zdravniki pa sestavljajo razpadli sistem skupaj z voljo in kofeinom. Medicinska sestra, ki že zdavnaj presega opis del in nalog, je tista, ki dejansko drži oddelek pokonci — z izkušnjami, odločnostjo in hrbtenico, ki je sedanja politika v Sloveniji očitno nima.
Ministrstvo pripravlja strategije. Strategije pripravljajo podstrategije. Podstrategije imajo akcijske načrte. Ob treh zjutraj pa akcijski načrt ne prime za roko. Ne vstavi kanile.
Ne reče: “V redu bo.” To reče sestra. To naredi zdravnik.
Ne želimo čudeža. Želimo številko v čakalnici, ki ni trimestna, ker so nekje vmes odšli trije specialisti, ne zaradi pohlepa, temveč zaradi dostojanstva.
Ironija je da predsednik in ministrica govorita o “dostopnosti”, medtem ko je edina resnično dostopna stvar bolečina. Ta pride brez napotnice. Brez čakalne dobe. Brez razprave v parlamentu.
Zdravniki in medicinske sestre so tisti, ki kljub vsemu ostajajo. Ki krpajo luknje sistema z lastno energijo. Ki nosijo odgovornost, ko se drugi ukvarjajo z retoriko.
Če kdo drži to državo pokonci ob treh zjutraj, je to človek v belem plašču, ne človek za govorniškim pultom.
Ob treh zjutraj vera spi. Vprašanje ni več, ali spi pacient. Vprašanje je, ali se bo država kdaj zbudila, ali bo še naprej sanjala o reformah, medtem ko realnost dežura.
