Piše: Vančo K. Tegov
Moralnost in načelnost imeti na jeziku, v naboru dejanj pa ne. Za članstvo in nove privržence pa »lopatanje« največkrat po njivi, ki jo je dobro poznal. Bipolarna motnja osebnih interesov in konformizem kot sestavina vsake politične »jedi« (beri: nastopanja) je težko prebavljiva jed.
Od preveč eksperimentiranja s sestavinami je nekaterim že slabo, pa si ne upajo naglas reči. Le na skrivaj doma »goltajo« arcnije, da skrijejo bledico, slab okus v ustih in črvičenje v želodcu. Ampak glavni mojster »kuha« – med pavzo do naslednje slabe sestavine (beri: »neverjetne« revolucionarne ideje) pa igra na violončelo …
Glavni kuhar ni znan po dobrih jedeh, mogoče malo slika, malo igra violončelo. Eni pravijo, da bodo šli na novo pot. Šli po shojenih poteh, po znanih dvoriščih in kradli kure ter peteline iz znanih kurnikov … Upam, da ne z visokimi petami. Prej vajeni shojenih poti boste morali menjati opremo. S staro mentalno konformistično opremo ne bo šlo. SDS gre naprej, vi pa verjetno si ne želite biti kot sladoled na soncu. Četudi je zima … tukaj vam celo spodrsne. Odklon v popolnoma drugo stran – razgaljanje drugega pola istega jaza ali dober načrt za terminalno uničenje svojega »učitelja« ali dobro plačana porcija destrukcije …
Gre za politične »jedi«, ki nimajo primerne politične »soli«.
Čeprav menite, da ustanavljate in gradite nek tretji blok, pa je to razvodenela stvar in kaže le, da se tisto, o čemer se prevečkrat govori in nič ne stori, nič ne prime. Le strašanska želja učenca, ki je hotel prerasti učitelja, bo doživela debakel na odprti politični sceni. Ali kot je že rečeno: ta porcija destrukcije se bo spremenila v samo-destrukcijo.
Krivično bi bilo, če ne omenim še druge skupine – političnih »glist«, ki vijugajo od enega do drugega, na koncu pa se prostituirajo za pet piškavih »grošev«. Ko pristanejo pod marelo stranke nekoga, ki je izpričan manipulator, lažnivec, »kradljivec« tujih idej po potrebi in za različne situacije – do nespoštovanja jezika in države ni več daleč. Od tod do izdaje lastnih ljudi in njihovih usod je le še korak. Pri vsem tem se žal tudi moje Celje ni moglo izogniti tem prispodobam amnezirancev, jegulj in »glist«. S tem si bo ljudstvo komaj kaj pomagalo. Vsakokratna naivnost ima visoko ceno.
Demokracija je dar božji. Le daru moraš znati užiti. V našem primeru pa ne vemo, ali so vsi ti prestopniki ali novi »demokrati« ali »resni.sa«-ljubni, prerod-jeni, zavedeni ali pa je to le izhod iz frustracij tipa lastne neizpolnjenosti.
Bog ve – pa še On tu in tam podvomi!
