Francis Fukuyama s Harvarda je v knjigi »Konec zgodovine in zadnji človek« (1991) zatrdil, da se je zgodovina človeštva končala, ker je večina prevzela liberalno demokracijo, kar pomeni dolgo dobo miru. Takrat so se v Jugoslaviji rodile nove države z liberalno demokracijo in v Rusiji je Boris Jelcin oznanil novo dobo Rusije z demokracijo.
V istem letu pa je Samuel P. Huntington s Harvarda objavil knjigo »Trk civilizacij in obnova svetovnega reda«, v kateri je napovedal, da se bodo civilizacije spopadale za prevlado na črtah, ki ločujejo različne civilizacije, med seboj bolj ali manj tekmovalne. Islamska je najbolj militantna in nestrpna do drugih ver, ne pozna kompromisov ter ne spoštuje tujih interesov in ozemelj.
Za Slovenijo prva hipoteza ni zanimiva, ker so jo pretekla leta demantirala, veliko držav je prešlo v avtoritarno skupino. Bolj se moramo pečati s tezo Huntingtona, ki napoveduje boj za prevlado. Zasidrani smo v judovsko-krščanski kulturi in bomo vse bolj izpostavljeni navalu islamskih držav, kajti živimo ob prelomnici med našo in islamsko kulturo. Naša kultura se je v srednjem veku komaj obranila pred islamsko, saj je slednja ogrožala že Dunaj. Otomansko cesarstvo je razpadlo in zapustilo Grčijo. Carigrad je ostal edina njihova postojanka na evropski celini.
Zahodna kultura se razlikuje od vseh drugih. Začela je modernizacijo in industrializacijo. Ne razlikuje pa se po evoluciji: obnova in ekonomska dinamika kažeta, da druge civilizacije potencialno ogrožajo Zahod. Večja vojna med Zahodom in drugimi civilizacijami ni mogoča. Je pa lahko.
Konflikti med civilizacijami
V 20. veku je začel Zahod slabeti. Vse teorije vidijo enako vse civilizacije: da gredo skozi težave in konflikte do univerzalnega stanja, do propada in dezintegracije. Zahod je nastal v letih 370 do 750 z mešanjem elementov klasike, semitske, saracenske in barbarskih kultur. Skozi konflikte je postal cona varnosti, brez vojn, rasel je skozi sistem konfederacij in drugih kooperantskih institucij ter uresničuje demokracijo in pluralistične politike. Je v zlati dobi miru brez tekmecev in brez boja s civilizacijami zunaj. Cvete, ker se veča stopnja investicij, zbira višek in investira v produktivne inovacije. Ko stopnja investicij pada, se začne propad. Razdeljuje presežke v potrošnjo in ne dosega učinkovitejših metod proizvodnje. Ljudje živijo od kapitala, usiha predanost množic. Nastajajo nova religiozna gibanja. Raste odpor, da bi se borili za družbo ali da bi plačevali davke. To vodi do invazije civilizacije, ki je mlajša, močnejša.
Vse je samo mogoče, nič ni neizogibno. Civilizacije se lahko obnove same. Osrednje vprašanje za Zahod je, ali lahko sam ustavi notranje procese razpada ali bo pospešil svoj konec in podlegel drugi, ekonomsko in demografsko dinamičnejši civilizaciji. Rast demografije bo nizka v primerjavi z islamom. Vendar to ne bo katastrofa. Priseljevanje prinaša nove energije pod dvema pogojema: prioriteta kvalificiranim, energičnim ljudem s talenti in znanjem ter da se prišleki in otroci asimilirajo v novo kulturo. Pomembnejši kot ekonomski in demografski problemi je moralni propad in politična neenotnost Zahoda pri reševanju ključnih problemov: povečanje protisocialnega vedenja (zločini, mamila in nasilje), propad družin, stopnja ločitev, nosečnost najstnikov in enostarševske družine, upad delovne etike in dvig kulta osebnega uživanja in popustljivosti in manjša nagnjenost k obvezi učenja in intelektualne aktivnosti. Sicer bo prišlo do moralne superiornosti islama in Azijcev. Zahodno kulturo izziva vpliv skupin znotraj nje. Priseljenci drugih civilizacij zavračajo asimilacijo in propagirajo svoje vrednote, običaje in kulturo. Zahod bo spodkopalo umirajoče krščanstvo kot centralna komponenta. Vse manjši del Evrope živi vero in sodeluje v verskih aktivnostih. To ni sovraštvo do vere, ampak brezbrižnost in mlačnost. Švedi so najbolj neverni v EU, toda ni jih mogoče razumeti brez spoznanja, da je njihove institucije, socialne prakse, družine, politiko in način življenja oblikovala luteranska dediščina. Ta mlačnost je dolgoročna grožnja zdravju zahodne civilizacije.
Nevarna multikulturnost
Multikulturni trend je prišel celo v zakonodajo z različnostjo kot glavnim ciljem. Kontrast s preteklostjo je presenetljiv. Boriti se moramo proti različnosti, se zediniti in promovirati nacionalno enotnost kot osrednjo odgovornost. Ne dopustiti prenašanja kulturne dediščine in identitete iz ene civilizacije v drugo, sicer bomo ustvarili shizofreno in raztrgano družbo. Multikulturalizem zavrača našo kulturno dediščino. Če bomo pripadali več kulturam, bomo brez kulturnega jedra. Zgodovina kaže, da nobena tako postavljena država ni dolgo vzdržala kot koherentna družba.
Naša usoda je kot ena nacija. Ne imeti več ideologij, marveč biti eden. Politična načela so omahljiva baza za trajno skupnost. Če bi zavrgli prepričanje in zahodno civilizacijo, bi to pomenilo konec Slovenije, kot smo jo poznali. Trk med multikulturalisti in branilci zahodne civilizacije je resnični trk znotraj Slovenije. Smo Zahodnjaki ali nekaj drugega iz naše prihodnosti? Odvisno od Slovenije, ko bo potrjena njena obveza do zahodne civilizacije. To pomeni zavrniti zapeljive pozive k multikulturalizmu. Naše korenine so v Evropi. Tudi Nemci so to spoznali!
Huntington je obsodil ameriški multikulturalizem kot uničujočega za ameriško enotnost in moč. Ta izziv je neposreden in nevaren. V poznem 20. stoletju sta bili obe komponenti ameriške identitete pod udarom majhne, vendar vplivne skupine intelektualcev, ki so v imenu multikulturnosti napadali identifikacijo ZDA in zahodne civilizacije, zanikali obstoj skupne ameriške kulture in promovirali rasne, etnične in druge podnacionalne kulturne identitete. Ožigosali so sistematično pristranost do evropske kulture. So etnocentrični separatisti, ki ne vidijo ameriške dediščine. Ustanovni očetje B. Franklin, T. Jefferson in J. Adams so videli različnost kot realnost in promocijo nacionalne enotnosti kot svojo osrednjo odgovornost. T. Roosevelt je svaril pred zmešnjavo prepirajočih se nacionalnosti. Zavrnitev vere in zahodne civilizacije pomeni konec ZDA, kot smo jih poznali, in konec zahodne civilizacije. Ta trk med multikulturalisti in branilci zahodne civilizacije je realen v ameriškem segmentu zahodne civilizacije. Špansko govoreča ljudstva preplavljajo ZDA in španščina je že marsikje pregnala angleščino. Odgovor je zid proti Mehiki. Trump je spoznal nevarnost, da postanejo ZDA razcepljena država dveh polovic.
Ne zavedamo se, kako resne delitve so nastale na Zahodu ob vprašanju, kako odgovoriti na razpad Jugoslavije. Ne vemo, kako je to pospešilo povezanost Evrope. Ko so zahodne države vse bolj zadevale na vse močnejše nezahodne države, so se vse bolj zavedale svoje zahodne kulture kot veziva. Voditelji na obeh straneh Atlantika so poudarili potrebo, da poživijo atlantsko skupnost, ki sloni na štirih stebrih: obramba in varnost, utelešena v Natu, skupna vera in vladavina prava ter parlamentarne demokracije, liberalni kapitalizem in svobodna trgovina ter skupna evropska kulturna dediščina, ki izhaja iz Grčije in Rima skozi renesanso do skupnih vrednot vere in civilizacije našega skupnega stoletja. Evropa je priznala temeljni pomen razdelilne črte med zahodnim krščanstvom na eni ter pravoslavjem in islamom na drugi. Samo ZDA niso priznale te delitve. Huntington zatrjuje, da bodo tisti, ki ne priznajo te temeljne delitve, frustrirani. ZDA so proklamirale cilje glede trgov, človeških pravic, jedrske širitve, ki se pa seveda niso mogli realizirati. Vlada ZDA se težko prilagodi na razdobje, ko globalno politiko oblikujejo kulturni in civilizacijski tokovi.
Kulturna in civilizacijska različnost izziva Zahod in ZDA v veri v splošno ustreznost pomena zahodne kulture. Ta vera se izraža opisno in normativno. Opisno v tem, da vsi ljudje v vseh družbah želijo uporabiti zahodne vrednote, institucije in prakse. Če tega ne želijo in se držijo svojih tradicionalnih kultur, so žrtve »napačne zavesti«. Normativno pa zahodni univerzalisti verujejo, da želijo vsi ljudje sveta prevzeti zahodne vrednote in kulture, ker predstavlja najvišje, najbolj prosvetljeno, liberalno, racionalno, moderno in civilizacijsko mišljenje človeštva. Spričo naraščajočega sveta etničnih konfliktov in civilizacijskih trkov ima zahodna vera v univerzalnost zahodne kulture tri probleme: je napačna, je nemoralna in nevarna. Da je napačna, je pokazala vojna v Bosni. Vera, da bodo nezahodni ljudje prevzeli zahodne vrednote, identiteto in kulturo, je nemoralna in nevarna.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Dr. Marko Kos
