Piše: Gašper Blažič
V nedavni oddaji Kavarna Hayek, v kateri sem prvič nastopil kot gost, sem že ob samem začetku od njenega voditelja Jožeta Biščaka dobil dokaj konkretno vprašanje: kako ocenjujem mandat Golobove vlade. Moral sem globoko vdihniti, da bi kratko in jedrnato povzel bistvo. Na misel sta mi prišli le dve besedi, ki dejansko povzameta vse: »ekstremno toksičen«. Kar pomeni nekaj, kar seje strup in povzroča odpoved organov, s tem pa tudi konec življenja.
Lagal bi, če bi rekel, da je to prva takšna vlada. Precej toksičnih vlad, ko nam je vladala levica, smo že imeli. In za vsako smo mislili, da se nam slabša ne more več zgoditi. Ko je denimo vlada Antona Ropa odhajala na smetišče zgodovine, sem bil prepričan, da se končuje neko obdobje vladavine tranzicijskih plenilcev. No, dejstvo je, da so ti nenadoma postali del agresivne opozicije, seveda v jasnem pričakovanju zanesljive vrnitve na oblast. To se je zgodilo leta 2008 ob asistenci afere Patria in tako rekoč na pragu svetovne gospodarske krize. In glej ga, zlomka, komaj je ekipa prve Janševe vlade odnesla pete, že so se začeli v transakcijah tedaj državne NLB pojavljati »Mikiji Miške«, ki predstavljajo srž pojasnila, od kod vsa ta silna ljubezen zunanje ministrice Tanje Fajon do Irana in Hamasa.
Po drugi Janševi vladi pa je sledila serija »novoobraznih« vlad. In vsaka je bila slabša od predhodne. Kot da bi ljudje, ki jih je medijski aparat zastrupil z vsegliharstvom, predstavo, češ saj morda je bila Alenka Bratušek res polomija, ampak zdaj, ko prihaja Miro Cerar … zdaj pa bo! In nato pri Šarcu: »Zdaj pa res bo!« In pri Golobu: »Zdaj pa čisto zares bo!« Zanimivo pri tem je, da pred tokratnimi volitvami glavni šef globoke države Milan Kučan ni spet ponudil kakšnega »nepopisanega lista« (recimo Vladimir Prebilič bi bil lahko takšen primer), pač pa vztraja pri preverjeni formuli, torej pri sedanjem premierju, ki v zadnjem času serijsko strelja avtogole, medtem ko mediji in družbena omrežja s sponzoriranimi objavami s strani Darsa ter podjetja Gen-I izvajajo t. i. »damage control« (nadzor nad škodo). Morda pa se lahko strinjamo s tem, da je Kučanova neformalna moč v zatonu, potem ko sta ta svet zapustila dva izjemna operativca iz njegovega kroga. To sta bila Janez Kocijančič in Zdenko Roter. Kar pomeni, da »strici« ne morejo več brzdati »vrhunskega menedžerja«, ki je že konec devetdesetih letih v samem vrhu politike lomastil po energetiki in si pripravljal teren za bajne zaslužke z električno energijo.
Toksičnost seveda ni nujno slaba, dokler ostaja v mejah, ki preprečuje propad. Ljudje morajo pač začutiti, kaj toksičnost pomeni. Najhitreje se to začuti v denarnicah. Primerjajte, denimo, koliko ste dali za povprečno mesečno »fasungo« danes in koliko pred štirimi leti. Se vam ne zdi, da je poln voziček živil danes že veliko dražji kot je bil takrat? Po neki logiki to pomeni, da glasovanje po receptu »samo da ni Janša« ni v skladu z logiko. Obstaja pa drugačna nevarnost – namreč, vse potencialne volivce pomladnega tabora sedaj skuša propaganda prepričati, da so »vsi isti« in da je na dan volitev najbolje ostati doma. Ta prevara je dejansko zelo perfidna in tudi nevarna. In tudi pokvarjena, približno tako kot objave stranke Levica na družbenih omrežjih, v katerih se pojavljajo razni »mali ljudje«, od študentov do upokojencev, ki vedo povedati, da je Levica v tem mandatu zanje zelo dobro poskrbela – ne povedo pa, da je zanje poskrbela zato, ker sodijo v klientelo, povezano z Asto Vrečko. Vprašanje je le, ali se boste odločili preverjati dejstva ali pa boste vladi ter koalicijskim strankam verjeli na besedo. Žal je ljudi, ki slepo zaupajo oblastni propagandi, še vedno preveč.
Ne slepimo se, da je toksičnost te vlade njen stranski produkt. Ne, ni res – toksičnost je pri njej del bistva. Ustavimo jo! Pošljimo to vlado in sedanje oblastnike na smetišče zgodovine!
