Piše: Lea Kalc Furlanič
Zakaj slovenski volivci vedno znova nasedajo novim, zlaganim obrazom? Ali si res zaslužimo le prazne geste in lepe nasmehe ter propad države ali si želimo premišljene politike in zato stabilno državo? Privilegiranju enega ali drugega navkljub sta Janez Janša in Robert Golob popoln kontrast: eden gradi na razumu, drugi na stopnicah. To je dejstvo!
Janez Janša namreč v svojih nastopih govori o »ustavni večini razuma« – izrazu, ki ni prazno govoričenje, je premišljen pristop, ki poudarja institucionalno legitimnost, odgovornost in dolgoročno stabilnost države. Vsaka beseda, vsak poudarek, vsaka ideja je signal volivcem: tu se gradi prihodnost, ki presega posamezne interese, presega strankarske boje, postavlja temelje za resnično stabilno in močno državo. V svetu, kjer prevladuje zdajšnja politika in površinska čustvena drama, Janšev pristop (priznajte to tudi njegovi nasprotniki) izstopa kot svetilnik razuma − opozorilo, da politika ni šov, temveč dolžnost do državljanov. Je klic k politiki, ki ne išče aplavza, temveč resnične spremembe, in ki gradi stabilno prihodnost za vse generacije.
Golob pa stavi na spektakel. Nagovori na stopnicah so polni čustev, simbolike in teatralnosti. Doseči želi dostopnost, stik z ljudmi – pa to res zadostuje ali deluje? Kje so jasni argumenti, premišljene rešitve in racionalni okvir za odločanje? Se Golob ne zaveda, da preveč drame lahko zmanjša občutek resnosti in odgovornosti – politika pa ni šov, temveč dolžna skrb za državo in njene ljudi.
Danes mora prevladati razum. Potrebujemo strokovno vodenje države, politiko, ki zagotavlja boljše zakone, urejeno zdravstvo, močno gospodarstvo, kakovostno šolstvo, hkrati pa budi narodno zavest, spodbuja nataliteto in neguje slovensko tradicijo. Janšev pristop je zrel, premišljen in vsebinsko močan, Golobov ostaja površinski in usmerjen v kratkoročne aplavze.
Vprašanje ostaja: kdo res vodi z razumom in vizijo in kdo samo sedi na stopnicah?
