Piše: dr. Andrej Fink
Nova Strategija nacionalne varnosti, ki so jo ZDA objavile prve dni decembra, je dvignila nekaj prahu. Izdelava take strategije je za izvršno oblast vsako leto sicer obvezna, a ker je to leto prvo sedanje Trumpove vlade, je dokument bolj izstopajoč. Za opazovalca je očitno, da v medijskih odzivih na besedilo doma in po svetu ne manjka običajnega »popra«. V teh odzivih je treba upoštevati, kot smo že dolgo vajeni, antitrumpovska stališča. Karkoli naj bi se minimalno dotikalo Trumpa, mora biti protitrumpovsko zabeljeno. Posledično so vse točke v dokumentu v svetovnih medijih interpretirane z ideološkimi naočniki.
Za nas je diagnoza v dokumentu v glavnih potezah realistična, brez idealističnih pristopov in se dotika točk, ki so pomembne za velesilo ZDA. Lahko se drugim državam, regijam, posameznikom ne zdi tako, a to je odvisno od posameznega dojemanja. ZDA skrbijo najprej za svojo varnost in napredek. Zato jih najprej zanima, da Zahod ostane zmerno stabilen. Preseneča trditev, da ZDA ne bodo več skrbele za unipolarni svet, kar so jim prav kritiki ves čas po padcu berlinskega zidu očitali. Podpirale bodo zaveznike, svobodo in varnost v Evropi, če bo Evropa na novo utrdila svoje civilizacijske temelje.
V teh dneh smo veliko slišali o tem, da Trumpove »ZDA ne podpirajo več Evrope«, kar naj bi izhajalo iz strategije, in da »ZDA hočejo razpad EU«. Tudi to, naj bi bila Evropa »sovražna« do ZDA. To je levičarska mantra zadnjih časov prav tako kot ponavljanje, da ZDA zapuščajo zavezništvo NATO. To je neresnično in nikjer v dokumentu ne najdemo tega. To bi nekateri (levi interesi in Putin) danes želeli zato, da bi NATO razdvajali in da bi ta razpadel. Brez tega varnostnega zavezništva bi oni imeli lažje delo. To je ena temeljnih točk, ob kateri se ustavljajo. Če je v besedilu rečeno, naj se NATO ne širi v nedogled, je pa poudarjeno, naj se v evropskih zaveznicah okrepi, a z lastnimi sredstvi. V dokumentu je jasno zapisano, da je »Evropa še vedno strateško in kulturno življenjske važnosti za ZDA« …. »Mi smo si zastavili cilj, da pomagamo Evropi, da popravi napačno smer … Potrebujemo močnejšo Evropo, ki nam bo pomagala, da bomo skupaj odvračali kakršnokoli dominacijo Evrope.« Zavzema se za Evropo, ki bo prekinila proces dekadence, v kateri je zdaj. Podpira domoljubne stranke v Evropi, ki branijo vsaka svojo domovino, a to ne pomeni razkrajanja, temveč nasprotno, krepitev na podlagi civilizacijskih skupnih vrednot. Za ZDA je pomembno, da je Evropa zvesta sama sebi in samozavestna. Podpora pobude o splavu v Evropskem parlamenta v zadnjem tednu Trumpu daje prav.
Glede Kitajske in Rusije pravi, da je njima kot velesilama z vidika vplivnih sfer »treba dati svoje«. To je več stoletno realpolitično načelo, ki nam je lahko bolj ali manj všeč. O Kitajski je veliko govora, a že v nekem podnaslovu so omenjeni »trgovinski dogovori« in »odvračanje vojaškega spopada«. Teža razmerja s Kitajsko je v trgovinskih dogovorih.
Glede Rusije je rečeno, da je treba z njo »znova vzpostaviti strateško stabilnost«. Nekateri menijo, da je o njej malo povedanega in da je to zato, ker Rusija ni nevarna, čeprav ima jedrsko orožje. To bi držalo, saj je že skoraj tri leta očitno, da »Velika« Rusija ne more premagati precej manjše Ukrajine. Mora pa strategija ohranjati vsaj nekoliko odprta vrata za dogovore po vojni, ki je bo nekoč konec.
Latinska Amerika je menda v strategiji pridobila pomembnost, a omemba dve stoletji stare Monrojeve doktrine (Amerika za Američane), tokrat z nekim Trumpovim korolarjem, nekaterim ne bo všeč. Pred očmi ima seveda Venezuelo. Z omenjeno doktrino si ZDA zagotavljajo manevrski prostor za nadaljnje ukrepe.
Seveda je govor tudi o Bližnjem vzhodu, a tamkajšnja problematika je žal preveč jasna in nerešljiva.
Pri ocenjevanju te Strategije nacionalne varnosti ZDA 25 je torej treba ločevati med besedilom (prebrati ga je treba!) in medijskimi komentarji, saj ga mnogi od njih zmanipulirajo ter »interpretirajo« tako, da sporočajo nekaj, česar v besedilu ni.
