Piše: Tanja Brkić
Generalni sekretar Nata Mark Rutte svari pred rusko grožnjo, ki bi lahko v petih letih prerasla v obsežen konflikt, primerljiv z drugo svetovno vojno.
Poziva k večjim obrambnim izdatkom, povečanju proizvodnje orožja in nadaljnji podpori Ukrajini. Na površju gre za legitimno skrb za evropsko varnost, a globlji pogled razkrije vprašljivo agendo.
Rutte poudarja, da je »vojna pred našimi vrati« in da morajo zavezniki od sebe dati še več, a njegove besede zvenijo kot ponovitev starega recepta globalistične elite: strah kot orodje za mobilizacijo. Rutte predstavlja interese transatlantskih institucij, ki jih pogosto obtožujejo, da geopolitične ambicije postavljajo pred blaginjo navadnih ljudi. Tudi tokrat se zdi tako. Medtem ko govorijo o obrambi demokracije, se zdi, da od evropskih sinov in hčera zahtevajo žrtvovanje v imenu lastnih interesov: ohranjanja vpliva, energetskih koristi in dobičkov orožarske industrije.
Nemški zunanji minister Johann Wadephul poziva k večji podpori Ukrajini, pri čemer Nemčija letos vodi po obsegu donacij. Obljube o milijardah prihajajo tudi od ne Natovih partnerjev, kot sta Avstralija in Nova Zelandija, a resnega premisleka o drugih alternativah ni slišati. Namesto diplomacije in pogajanj se – kot vedno – poudarja militarizacija. Vse to deluje kot podaljšana ekonomska vojna, ki bo le podaljšala trpljenje, namesto da bi ga končala.
Ta retorika močno spominja na zgodovinske pasti: hladna vojna je prinesla orožarsko tekmo, ki je obogatila elite, medtem ko so navadni Evropejci plačevali ceno. Ruttejevo opozorilo o »vojni naših starih staršev« je dramatično, a ne upošteva celotne slike. Rusija je nedvomno agresivna v Ukrajini, vendar širitev Nata na vzhod ni brez odgovornosti za nastale napetosti. Rutte ravnodušno zanemarja to ravnotežje in namesto tega ponuja enostransko pripoved, ki služi izključno interesom zavezništva, a ne za našo svobodo in boljšo prihodnost, temveč za ohranjanje statusa quo.
