Piše: mag. Robert Tomazin
Prvi postroj enot Slovenske vojske v Kočevski Reki 17. decembra 1990 predstavlja enega najpomembnejših mejnikov v procesu osamosvajanja Republike Slovenije.
Ta zgodovinski dogodek je bil jasen in neomajen simbol odločitve za lastno varnost, suverenost in pripravljenost, da kot narod odločno stopamo na pot državnosti. Zbrani pripadniki Teritorialne obrambe so javno izkazali pogum, predanost in močno domoljubje, ki je pozneje odločilno prispevalo k uspešni obrambi Slovenije v vojni za njeno samostojnost.
Kljub izjemnemu simbolnemu in državotvornemu vplivu tega dogodka pa Slovenija 35 let pozneje še vedno ni izdala državnega spominskega ali borbenega znaka, ki več kot samo pritiče udeležencem prvega postroja. To pomeni ne samo zgodovinsko praznino, temveč tudi zamujeno priložnost za izkaz spoštovanja posameznikom, ki so v ključnih trenutkih slovenske zgodovine sprejeli odgovornost in pokazali pogum, od katerega je bila odvisna prihodnost celotnega naroda.
Znano je tudi, da na prvem postroju ni bil prisoten takratni predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije. Razlogi za njegovo odsotnost so v zgodovinskih virih pojasnjeni različno – od vprašanj osebne varnosti do bojazni pred morebitnimi političnimi posledicami. Prav ta odsotnost najvišjega predstavnika države tistega časa pa je še dodatna moralna podlaga, da se današnja država in vrhovno poveljstvo Slovenske vojske do tega dogodka in njegovih udeležencev poklonijo na dostojen način.
Zato se zdi pravično, pošteno in v duhu zgodovinske odgovornosti, da aktualna predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar, v funkciji vrhovnega poveljnika Slovenske vojske ob 35. obletnici izvede sprejem v predsedniški palači ter podeli vsem še živečim udeležencem prvega postroja zaslužen spominski znak. Simbolni, a izjemno pomemben korak bi pomenil ne le priznanje posameznikom, temveč tudi spoštljiv poklon dogodku, ki je zaznamoval rojevanje slovenskih obrambni sil.
Slovenija svojo državnost gradi tudi na spominu in hvaležnosti. Čas je, da se ta pomemben košček naše zgodovine uradno prizna in da tisti, ki so bili 17. decembra 1990 v Kočevski Reki, prejmejo trajno, državno potrjeno izkaznico hvaležnosti in časti.
