Piše: Petra Janša
Tista mala peščica ljudi, ki se na omrežju X razglaša za podpornike zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, me vedno napada, češ naj ne pišem, da gre pri omenjenem zakonu za evtanazijo. In prav to dilemo sem med drugim poskušala razrešiti z družinskim zdravnikom Janezom Koprivcem v intervjuju, ki ga lahko v nadaljevanju revije preberete tudi sami.
»Razlika sicer je. Ne zelo velika, je pa. Eno je končno dejanje samega pacienta, drugo pa je končno dejanje zdravstvenega delavca. Če se izrazim s prispodobo, bi rekel, da v prvem primeru zdravstveni delavec v puško, ki bo počila, vstavi naboj, sproži pa pacient, v drugem primeru pa oboje opravi zdravstveni delavec sam. Zame pomembne razlike ni. Sem pa prepričan, da bomo v primeru uveljavitve zakona zelo kmalu imeli na mizi tudi spremembe zakona, ki bodo omogočile tudi postopke evtanazije. Pot je skoraj neizbežna,« je bil jasen Koprivec, družinski zdravnik, ki uspešno vodi zdravstveno ambulanto v Gorenji vasi. Ob tem izpostavi, da v 17. členu Ustave RS piše: »Človekovo življenje je nedotakljivo.« Iz tega sklepa, da je zakon protiustaven. »Če je lahko zakon nad ustavo, pomeni, da imamo slabe varuhe ustave,« tudi pravi zdravnik. Na to in druge brezpravne podrobnosti je v pogovoru še opozoril omenjeni zdravnik.
Ena od teh brezpravnosti je, da zakon zahteva od zdravnika, ki bo opravil mrliški pregled po usmrtitvi, da o neposrednih vzrokih smrti laže. »Zdravnik lahko celo zahteva obdukcijo umrlega, pa vendar ne sme zapisati, da je pacient umrl zaradi asistiranega samomora. V nadaljevanju zakona piše, da je treba dokumentacijo o postopku hraniti 5 let. V Sloveniji se zdravstvena dokumentacija po smrti pacienta hrani 10 let, nekatera celo trajno.« Ne dopustimo, da zdravniki postanejo rablji!
