Piše: Gašper Blažič
Ko sem te dni malo preverjal odzive na pastirsko pismo ljubljanskega nadškofa na družbenih omrežjih, odzivi niso bili prav navdušujoči. Tudi mnogi katoličani so nadškofa napadli. Češ, narod naj se odloči sam, brez agitacije. S tem, da je slednja dovoljena zagovornikom evtanazije. Nasprotnikom pač ne – ti so zagotovo sadisti, ki želijo ljudem čim več trpljenja.
Je pa zanimivo opazovati, kako se zagovorniki evtanazije ponavljajo in kopirajo med seboj – pri tem pa so trdno prepričani, da so »samosvoji«, da mislijo s svojo glavo in ne kimajo nekim tujim gospodarjem. Stare finte iz pamtiveka, sem si mislil. V času mojih študentskih let so mnogi na isti način opravičevali svoj a(nti)teizem. Pri tem so vedno dali vedeti, da je ideja o enakosti človekovega dostojanstva bolj kot ne mit. So nekateri, ki so »več vredni«, njihova mnenja veljajo več in so obvezujoča. Butasti ostali jih moramo poslušati in upoštevati, sami se seveda ne smemo oglašati – niti po nesreči. Kaj šele namerno.
Če smo nekoč razmišljali o idealih, ki so jih udejanili svetniki, kot denimo Izidor Završnik, ki se je, podobno kot sv. Maksimilijan Kolbe, v taborišču smrti sam postavil v vrsto za ubijanje namesto nekoga drugega, je danes očitno takšna drža ne samo zastarela, ampak celo nevarna prevladajoči miselnosti sodobne družbe. Govorim o »kulturi ega«, ki se je razlezla in prodrla celo v nekatere uradno krščanske programe, kjer udeležencem celo teološko utemeljijo, zakaj je potrebno najprej poskrbeti zase, zase in še enkrat zase. In da je na prvem mestu moj jaz. Če ga ne uveljavim, če se ne borim za samouresničenje, je vse zaman. In tovrstno nečimrnost gojijo kot vrednoto. Ki pa nima nobene zveze z zapovedjo »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Ker je dejansko odrinila najvišje dobro (Boga) na raven forme, ponižnost pa razglasila za bolezen, ki jo je treba čim prej odstraniti.
Se še čudite, zakaj je vse več zakonskih ločitev, razpadov družin, vojn, prometnih nesreč (iz objestnosti) … ?
Več TUKAJ.
