Piše: SLS
Življenje človeka je neprecenljivo. Dragoceno. Z globoko žalostjo in pretresenostjo izražam sožalje družini očeta, ki je včeraj v Novem mestu izgubil življenje v tragičnem in nasilnem dogodku. Oče, ki je ponoči prišel po svojega otroka na zabavo, da bi ga varno pripeljal domov, se tja nikoli več ne bo vrnil. Napadel ga je mlad moški iz skupine, o kateri domačini na Dolenjskem že dalj časa opozarjajo, da potrebujejo zaščito pred njihovim nasiljem.
Moje misli so z družino, ki se sooča z neizmerno bolečino. Vendar pa ob žalosti občutim tudi globok gnev in zaskrbljenost do tistih, ki so pustili, da je šlo vse tako daleč. Država, ki je odgovorna za varnost svojih državljanov, na Dolenjskem kljub številnim opozorilom domačinov na nasilje določenih skupin – ni uspela zaščititi ljudi.
Zaskrbljena sem, kam drsi naša država. Red in varnost, ki ju pričakujemo, razpadata. Državljani se ne počutimo več varne v lastni državi. Nasilje ni omejeno le na Dolenjsko – tudi v Ljubljani se srečujemo z nasiljem, celo sistemskim. Nedopustno je, da država ne zaščiti kmetov in njihove lastnine, temveč jih nasilno odstranjuje z njihovih njiv zaradi spornih projektov, kot je gradnja škodljive kanalizacije. Prav tako je nesprejemljivo, da na ulicah odmevajo pozivi k nasilju in celo k ubojem določenih skupin.
Država mora prevzeti odgovornost. Sožalje in žalost ob izgubi človeškega življenja sta eno, državna in politična odgovornost za varnost pa drugo. Država ni tu le zato, da plačujemo davke, temveč zato, da v njej lahko živimo varno. Pozivam vlado, naj nemudoma ukrepa, konča nasilje in zaščiti prebivalce Dolenjske, Ljubljane in celotne Slovenije. Če pa tega ne zmore, naj si to prizna in da priložnost drugemu.
Država, kje si?
