Piše: Vančo K. Tegov
Društvo Slovenski odbor za NATO je bilo aktivno od njegove ustanovitve leta 2003, ko je v veliki meri, skorajda odločilno pripomoglo k uspešnemu mobiliziranju javnosti v referendumski kampanji za pristop Slovenije k zvezi NATO, vse do marca 2020.
V vmesnem obdobju je bil večinoma iz iz objektivnih okoliščin, tako poklicnih kot tudi političnih, pa tudi zdravstvenih (COVID 19), vsi skupaj in vsak posebej, manj prisoten, posledično temu je imel manjšo vlogo pri afirmaciji vloge na slovenski tleh. Sreda pa je bil dan, ko se je ta željena in potrebna oživitev začela dogajati. Pa še kako prav je, da se je to zgodilo.
V aktualnih geopolitičnih razmerah z vse večjimi varnostnimi izzivi je članstvo Slovenije v zvezi NATO in široka javna podpora aktivnemu, odgovornemu članstvu Slovenije za njeno varnost in dobrobit njenih državljanov ključnega pomena.
Ob samem imenovanju Jelka Kacina za predsednika društva Slovenski odbor za NATO, je med prvimi koraki, ki jih moramo narediti, ta je glede na aktualnost trenutka, časa, ki ga živimo, o slovenskem odnosu do NATA, nujno potrebno ta odnos intenzivirati in prispevati svoj delež k ponotranjenosti, ozaveščanja ljudi kaj zavezništvo sploh je, in da presežemo emotivno stanje v katerem smo kar nekaj let, še posebej v času te vlade , ko primanjkuje racionalnosti in predvsem plapolajo čustva, takšna in drugačna.
Sedaj je bolj ali manj jasno, da je Evropa pozabila, spregledala potrebo po ugotavljanju lastne podobe v obrambnem smislu v preteklih letih in desetletjih. Pomembno je potencirati, da je Evropa rahlo zaspala, se počutila lagodno, celo zadovoljna s tem, da ima nad svoj glavo ameriško obrambno »marelo« jamstva in garancij in senco lagodnosti, da smo celo pričakovali, če bo treba, da bodo ZDA tudi tretjič prišle v Evropo. Zelo napačno je bilo, skorajda neumno, da nam v Evropi nič ne more zgoditi, čez nekaj mesecev, posebej ko sta bila na naših tleh odkrita dva speča vohuna, pa je na naši strani lepo »ordinirala« za tistega, ki nas je imel, tudi zaradi naše vlade, za obrambnega zaspaneta. To vlogo zaspaneta si pridelujemo sami, z razmišljanjem oziroma delanjem za neumnega, ko se ne ukvarjamo s tretjim členom pogodbe o vstopu v zavezništvo, kjer se omenja, da vsaka članica mora najprej sama poskrbeti za lastno varnost.
Vsi, z nami vred, bi se sklicevali le na 5. člen, ki govori o tem, da je napad na eno članico zavezništva napad na kompletno zavezništvo. Negativno vlogo v tem dvigovanju obrambne moči naše države igra aktualna vlada, ki se trudi na vse kriplje dokazati, da ne zmoremo kot država dovolj denarja nameniti za krepitev obrambne sposobnosti države. Celo eksperimentira z nenamenskim preusmerjanjem denarja, ki ni direktno povezan z obrambo. Ali kot pravi Jelko Kacin, da je najdražje orožje tisto, ki ga nimaš, pa bi ga moral imeti.
Nujen zasuk in dvig spoznanja o potrebi po zvezi Nato
Slabše, kot je zdaj, še ni bilo. Ob spoznanju, da smo tresnili na tla, se je treba organizirati tako, da bomo splavali na površino in da bomo zadeve v naslednji letih popravili. Ravno v tem smislu je potrebno naše poslanstvo obelodaniti, da to poslanstvo jemljemo resno poskušamo zbrati ljudi in da s temi ljudmi, ki imajo zanje in ugled, da nam posodijo svojo podobo, da bi dosegli čim več ljudi in s tem pravzaprav pred pomladjo ko bo volilna evforija in ko bojo plapolale zastave in valovala čustva in se bo iskalo obraze, poskušamo ostati na tleh in do povemo da bodo pri odločanju racionalni.
Vlogo in poslanstvo ki ga ima pred seboj SON, prvi etapni cilj realizirati do prihodnjih, pomladanskih volitev. In še veliko tega za naprej.
