Piše: Christian Geyer
Ruski pesnik in religiozni filozof Vladimir Solovjov ter ameriški investitor in tehnološki milijarder nemškega porekla Peter Thiel sta vsak na svoj način povezana s pripovedjo o Antikristu. Thiel, globok poznavalec zgodovine idej, nastopa, ne kot akademski intelektualec, temveč kot tehnološki guru in politični »šepetalec«. Odvisno od perspektive ga lahko vidimo bodisi kot pronicljivega analitika bodisi kot ustvarjalca mitov. Vsekakor pa ga ni mogoče označiti za antidemokratičnega desničarja ali libertarca.
Thiel razmišlja zunaj ustaljenih sistemov. V svoj pogled vključuje tudi figuro Antikrista, kot politično in empirično podobo, primerljivo z Donaldom Trumpom, Angelo Merkel, Elonom Muskom ali Kamalo Harris. Njegov pogled, ki povezuje posvetno in presežno, je navdihnil švicarskega novinarja Rogerja Köppela, urednika Weltwoche, da je z njim opravil obširen intervju.
V tem pogovoru Thiel trdi, da je religiozna dimenzija zanj pomembnejša od samega pojma »Zahoda«. Svetovna zgodovina se po njegovem mnenju prepleta z Zgodovino odrešenja – kar je bistvo njegovega »performativnega« razumevanja sveta. Po Thielu je »prebujenstvo« v določenem smislu »hiperkrščansko«: gre za sekularizirano obliko hiperkrščanstva, ki jo vodi Antikrist.
Thielovo teologijo Antikrista lahko povzamemo takole: »Moralno-teološko vprašanje je, če je mogoče biti prevelik kristjan. Teoretično ne, praktično pa da. Če kdo poskuša biti večji kristjan od samega Kristusa, postane to problematično; Antikrist je pravzaprav `Nadkristus´, ki se vidi kot izboljšana različica Kristusa.« Thiel to ponazori s tem primerom: Kristus pravi, da bodo ubogi podedovali Zemljo, toda marksizem hoče to doseči hitreje – s komunistično revolucijo. Po njegovem mnenju je to logika »učinkovitih altruistov«.
Thiel glede tega sprejema teološko razlago, po kateri je Antikrist (kot Lucifer) veliki Zavajalec, ki se preobleče v nosilca humanistične etike in vodi svet v duhovni propad.
Kot svoj teološki vir navaja Josepha Ratzingerja (papeža Benedikta XVI.), ki je veliko razmišljal o nevarnosti »svetovne diktature humanističnih ideologij«. Ratzinger se v svojem delu Jezus iz Nazareta sklicuje na Solovjovo Kratko pripoved o Antikristu, v kateri genij in priljubljeni mislec z delom Odprta pot do svetovnega miru in blaginje postane Antikrist – človek, ki želi preseči samega Kristusa in ljudi odvračati od vprašanja: »Kdo pravite, da sem jaz?«
Za Thiela je Kitajska »nekarizmatična supersila«, Zahod pa ustvarja duhovni okvir svetovne politike. V tem procesu sekularizirano hiperkrščanstvo nadomešča odvržene dogme s »čudno nejasnimi teologijami« (kot pravi Jürgen Habermas), pri čemer verske simbole, kot je Antikrist, prepušča populistični uporabi.
Vir: Politik des Antichrist: Peter Thiel als Weltideenlieferant | FAZ
