Piše: Miran Černec
Bilo je pred davnimi časi, ko smo Slovenci veljali za priden narod. Morda smo tako predvsem mislili sami o sebi, morda so nas tako videli prebivalci nekdanjih bratskih republik, a kolikor se spomnim, je delo med Slovenci njega dni dejansko veljalo za spoštovan in koristen način preživljanja delovnega dne. Na srečo je danes drugače …
In če so si naši predniki nekoč tako nezdravo lomili hrbte in krivili možganske vijuge ob vseh vrstah telesnega in duševnega dela, lahko danes z zadovoljstvom ugotovimo, da sodobni Slovenci tekmujemo predvsem v nedelu. Naša država je zadolžena čisto dovolj, da si lahko to privošči; od 150.000-glave armade uradnikov in uradnic z neusahljivimi količinami letnega dopusta do vplivnežev in vplivnic, ki mladini kažejo pot do bogastva brez truda, od korenjakov, ki so sicer nekoč poskusili delati, a se nato častno umaknili v permanentno bolniško, do ubožcev z babičinimi mercedesi, ki za skorjico kruha potrebujejo socialno podporo – v naši srečni deželici je medu in mleka dovolj za vse.
Kdor dela v zasebnem sektorju, bo za dobitek na tomboli štel predvsem službo, ki omogoča kvalitetno 8-urno preživljanje prostega časa, seveda brez sprejemanja dodatnih tveganj ali odgovornosti; če pa se že najde čudak, ki meni, da je treba ustvarjati dodano vrednost in ne viseti na plečih drugih, si je sam kriv – naj le stopi iz svoje cone neudobja, se priklopi na ustrezno družbeno omrežje, in tam mu bo dežurna sponzoruša razložila, da v 21. stoletju delajo kvečjemu Kitajci in da normalni ljudje dandanes ne proizvajajo, temveč kupijo na spletu …
Ob vsem tem pa je najlepše, da Slovenci še vedno ohranjamo prepričanje o lastni pridnosti; naša vest je mirna, imamo vse, kar potrebujemo, nič nam ne manjka … Dokler traja, naj traja.
