Piše: C. R.
Objavljamo govor, ki ga je imel g. Franci Kindlhofer, preživeli otrok s »Petrička« v Celju, dne 22. 9. 2025 ob odprtju informativne table pri tem nekdanjem taborišču ukradenih otrok, večinoma sirot staršev, pobitih na Teharjah in drugih moriščih.
V imenu Zbora za republiko, posebno pa v imenu svojih sotrpinov s Petrička, se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste se trudili, da smo lahko danes priče odkritju tega spominskega obeležja. Opazovalce bo spominjalo na tiste nelepe čase po koncu okupacije, ko je osvobojena Evropa praznovala novi začetek po padcu nacističnega jarma, pri nas v Sloveniji, pa trpljenja še ni bilo konec.
V knjigi mojih spominov, za katero upam, da mi jo bo še uspelo dokončati, ima prvo poglavje naslov: »Dan, ko je prišel črn avto«. Mama Zalika je ravno pripravljala za nas tri otroke kosilo, našo najljubšo jed – cesarski praženec. Kosila nismo mogli dokončati, ker se je na dvorišču, pred našo hišo na Hudinji, ustavil črn avto. Mama je morala na hitro spraviti skupaj nekaj najnujnejših stvari in avto je krenil z nami in dvema spremljevalcema proti mestu. Ravno tukaj nekje [pri tabli pod Petričkom] se je ta avto ustavil. Nikjer ni bilo žive duše. Sestro in brata, ki sta bila stara devet in šest let, so posadili tukaj v travo. Nakar so mene iztrgali mami iz rok, imel sem komaj dve leti in pol, in me porinili na tla med sestro in bratom. Avto z mamo je odpeljal in nikoli je nismo več videli. Po nekaj minutah sta prišla po cesti navzdol neka ženska in stražar s puško na rami, ki sta nas odvedla tja gor, h Petričku.
O tem, kaj vse se je na Petričku dogajalo, iz lastnih doživetij ne morem govoriti, hvala Bogu sem bil takrat premajhen. Zato je za vse nas izredno dragocena knjiga že rajnkega Ivana Otta, ki je kot enajstleten otrok vso kalvarijo od Vetrinjskega polja do Teharij in Petrička podrobno opisal.
Tragika otrok s Petrička je bila v tem, da so skoraj vsi izgubili svoje starše v času po končani sovražni okupaciji. Namreč, Petriček je bil le vrh ledene gore z imenom Teharje. Tam je bilo težišče vseh zločinov in tam se je dogajala tista velika slovenska tragedija ubijanja tisočev nedolžnih ljudi, brez vsake obsodbe. Gotovo se marsikdo danes vpraša, kako je bilo to mogoče, je kdo za te zločine odgovarjal, se ve, kdo je bil krivec in je bil kdo kdaj obsojen? To je vprašanje vseh vprašanj, na katerega bi rad danes vsaj delno odgovoril. Krivec je znan in zločinci tudi. Krivec je Komunistična partija Jugoslavije z svojim vodjem Josipom Brozom Titom na čelu in vsemi njegovimi pomagači, ki so v času okupacije, ko bi narod najbolj rabil svoj notranji mir, zanetili komunistično revolucijo. Po odhodu okupatorja pa so nadaljevali z diktaturo.
Naš največji romanist, Niko Košir s Povšice pri Bledu, ki je bil 555 dni partizan in je vkorakal s svojo četo leta 1945 v od okupatorja že zapuščeno Ljubljano, je v svojih spominih zapisal: »Počutil sem se kot novi okupator.«
Pa še nekaj mi je te dni težko leglo na dušo. Mi, otroci s Petrička, žrtve komunističnega prevzema oblasti leta 1945, smo se zbrali tukaj ob cesti, v zelo skromnih okoliščinah. V soboto [27. 9. 2025] bodo pa otroci, ki so bili žrtve nacistov, ravno tako kot mi brez vsake krivde ali zaslug, praznovali na najvišji ravni v Narodnem domu v Celju, s predsednico države, ki vedno zatrjuje, da je predsednica vseh Slovenk in Slovencev. In za nameček, da bo vse bolj revolucionarno obarvano, bo slavnostni govornik zadnji sekretar Zveze Komunistov Slovenije, Milan Kučan. Vse navzoče vprašam, a ni bila tudi tukaj zamujena priložnost, da bi že enkrat pričeli obujati žalostne spomine z roko v roki in skupaj stopili na pot medsebojnega razumevanja? Kako bo razdvojeni narod kljuboval velikim izzivom, ki so pred nami?
Franci Kindlhofer
Celje, pod Petričkom, 22. septembra 2025
