Piše: Marjeta Bogataj
Ne spadam med najbolj zagrete košarkarske navdušence, ampak prvenstva, na katerih tekmuje slovenska reprezentanca, nikakor ne gredo mimo mene. Tudi v nedeljo končani Eurobasket (na njem je Slovenija leta 2017 osvojila zlato medaljo) je pritegnil mojo pozornost, a ne toliko v strogo športnem smislu, bolj kot zelo zanimiva zgodba z lepim koncem.
Morda je sedmo mesto manj, kot smo si želeli, vsekakor pa več, kot smo pred evropskim prvenstvom lahko realno pričakovali. »Moj tim« je bil na pripravljalnih tekmah slab, slabo je začel tudi na Eurobasketu. Okoli njega je bilo veliko negativizma, črnogledosti, celo jeze. Potem pa se je počasi, postopoma zgodil mali čudež; naša ekipa – s kar šestimi debitanti na velikih tekmovanjih, vendar pod taktirko noro dobrega Luke Dončića – je igrala vse bolje, je zmagovala, v četrtfinalu pa so jo žal premagali močnejši Nemci in nepošteno sojenje. Res, kako je mogoče, kot je dejal legendarni Zmago Sagadin, da najboljšim reprezentancam sodijo tretjerazredni sodniki? »200 najboljših sodnikov, ki sodijo v Evroligi in so profesionalci, po pravilih Fibe ne sme soditi,« je opozoril.
A kot rečeno, je letošnji Eurobasket vseeno lepa zgodba. Negativno razpoloženje v državi se je spremenilo v pozitivnega, kritike v pohvale, sram v ponos. Pred našimi fanti so domov morali oditi glavni favoriti Srbi, tudi Grki in Španci. Tudi na nesrečni tekmi z Nemci so naši pokazali znanje, moč, borbenost, srce. Kako se je zgodila ta preobrazba? Najbolje je vse skupaj pojasnil izkušeni organizator igre Aleksej Nikolić: »Ponosen sem, da smo našli način, kako se boriti in biti enotni kot celota. Številni niso verjeli, mi pa smo ves čas, da se lahko povežemo. Iz tekme v tekmo smo dokazovali, da smo izjemna ekipa.« Ali ne bi bilo čudovito, če bi se tega vsi nalezli od njih?
