Piše: dr. Matevž Tomšič
Pravkar končani Blejski strateški forum je bil odlična manifestacija stanja slovenske vladajoče politike in položaja, v katerem se je država znašla pod njenim vodstvom. Mednarodna udeležba na tem dogodku je bila prav skromna. Z izjemo dveh vodilnih predstavnikov institucij Evropske unije, predsednika Evropskega sveta Antonia Coste ter visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaje Kallas, ni bilo nobenega ključnega političnega igralca.
Ni bilo predsednic Evropske komisije in Evropskega parlamenta, ni bilo predsednikov vlad ali zunanjih ministrov največjih držav EU, nasploh – iz izjemo vatikanskega zunanjega ministra – in bilo nobenega vodilnega politika katere od zahodnih držav.
Kje je bila torej t. i. jedrna Evropa, kamor naj bi nas »pripeljala« Golobova vlada? Spomnimo se, v času njene predhodnice (ki da je po besedah tedanje opozicije vodila Slovenijo stran od te Evrope) je bila udeležba na tem forumu z naskokom eminentnejša. Janez Janša je bil – kakorkoli se je kdaj komu s svojimi provokativnimi in ne vselej najbolj pretehtanimi izjavami zameril – relevanten evropski voditelj. Robert Golob in njegovi to niti po naključju niso.
Izgovori za odsotnost predstavnikov zahodnih držav, češ da se je tokratni forum osredotočil na Zahodni Balkan, so zelo neprepričljivi. Naslov dogodka »Pobegli svet« je namreč vse prej kot regionalno naravnan. Sploh pa so se razprave vrtele o evropski enotnosti in o tem, kako naj postane EU relevanten globalni igralec. A kako naj bi to dosegli brez sodelovanja njenih najpomembnejših članic?
Slovenija se je znašla na političnem in siceršnjem obrobju dogajanja v Evropi in svetu zaradi zavožene usmeritve in absurdnih ravnanj aktualnih oblastnikov. Namesto pragmatizma pri reševanju zadev, ki so v njihovi pristojnosti, jih vodi ideološka zaslepljenost. In to ne samo v domačih zadevah, ampak tudi v mednarodnih odnosih. Takrat, ko po naključju ne trošijo davkoplačevalskega denarja za lastno uživancijo, se grejo nekakšne »reševalce sveta!«. Glede tega so zelo podobni nekdanjim jugoslovanskim komunističnim oblastnikom, ki ne samo da so doma ustvarili »edinstven« sistem, ki se je izkazal za totalno zavoženega, ampak so si prizadevali preko t. i. gibanja neuvrščenih krojiti svetovno politiko. Že Titovim to ni uspevalo, Golobovim pa uspeva še precej manj.
Zato njihovo zatrjevanje, kako »vračajo Slovenijo na svetovni zemljevid«, izpade kot bizarno hvalisanje nekoga, ki je povsem izgubil stik z realnostjo. Patetično zaganjanje v Izrael zaradi ravnanja s Palestinci impresionira samo mednarodne (ultra)levičarske kroge. Ko je predsednica države Nataša Pirc Musar na blejskem dogodku znova opletala z »genocidom«, ki naj bi ga izvajali v Gazi, so ji vneto zaploskali samo njeni domači somišljeniki – tuji državniki pa so brez aplavza mirno obsedeli na svojih stolih. Ko je potem še »zatežila« Hrvatom, da saj vendarle priznajo Palestino, je verjetno dosegla, da bo njihov premier Andrej Plenković prihodnje leto dobro premislil, ali bi se znova odzval povabilu na ta dogodek.
Seveda pa tudi tokrat ni šlo brez »nepogrešljivih« levičarskih protestnikov, ki so kravalizirali zaradi domnevne soodgovornosti Evropske unije za trpljenje Palestincev. A to nikakor ni bil protest proti aktualni vladi, ampak demonstracija podpore le-tej. Gre za taiste, ki so zoper tretjo Janševo vlado izvajali t. i. kolesarske proteste in ki ves čas delujejo v »španoviji« s sedanjo vladajočo garnituro. Rečemo lahko celo, da so sestavni del nje, da predstavljajo njeno nevladniško sekcijo. Ni mogoče izključiti, da je bil tudi blejski protest organiziran v sodelovanju z oblastmi (le kako bi sicer protestnikom uspelo priti na prizorišče dogajanja). Razumljivo je torej, da takšen čudaški teater večine resnih političnih odločevalcev ne pritegne.
