Alenka Puhar, publicistka, prevajalka in nekdanja novinarka:
»Ta navada, da se krsti šole po padlih junakih, borcih, aktivistih in tako naprej se je pač začela na samem začetku leta 1945 in nesrečna Vida Pregarc je bila ena punčka, ki so jo ustrelili iz vlaka ob progi, ki teče mimo šole. Ne vem, ali namenoma ali ponesreči. Po letu 1945 so polagoma preimenovali šole pretežno po partizanih, aktivistih in komunistih, v 70. letih pa je ta navada dobila prav neverjetne dimenzije. No, meni je bilo posebej mučno, ko so imenovali šole po talcih, da je bilo recimo 10 žrtev tega boja, 20 pobitih tam in tako naprej. Skratka, da je šlo za eno tako zelo krvavo akcijo. Enkrat sem že napisala poziv proti pečatu krvi. Skratka, da bi se spodobilo, da bi izobraževalne ustanove, knjižnice in podobne ustanove imenovali po ljudeh, ki imajo neke intelektualne dosežke, ne pa zgolj to, da so umrli nasilne smrti. Kakšnega posebnega efekta to ni imelo. /…/ Najbolj internacionalna ljubljanska šola je še zmeraj po Danili Kumar, ki je bila aktivistka in ‘vosovka’ in skratka ena problematična oseba. Ena od spornih posledic tega je, da so seveda učitelji in pa učenci oziroma dijaki tako rekoč prisiljeni, da se nekaj naučijo o tistem, po katerem se šola imenuje, kar pomeni, da morajo napisati kakšno šolsko nalogo, prosti spis, seminarsko pa razne raziskovalne naloge, kar ne spodbuja otrok k temu, da bi si rekli, da je nekdo s trdim delom in šolanjem in vztrajnostjo nekaj dosegel.«
Vir: Radio Ognjišče
