Piše: ddr. Štefan Šumah
Ko poslušam sedanjo vlado, kako bo gradila stanovanja, ne morem mimo mantre, ki jo venomer ponavljam: levičarji ne razumejo ustave! Ustava namreč v 78. členu določa, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Vendar pa to ne pomeni, da mora država zagotavljati ali graditi državljanom stanovanja!
Država mora zagotoviti možnosti, da si državljan sam pridobi primerno stanovanje, ustvarjati mora torej ustrezne pogoje, kar pomeni, da morajo biti zakoni in podzakonski akti napisani tako, da se državljanom čim bolj olajša pridobitev lastnega ali najemniškega stanovanja. In če sem ironičen, država s svojimi vedno novimi predpisi in omejitvami krši ustavo, in namesto da bi olajšala dostop do stanovanj, ga a predpisi vedno bolj omejuje.
Za večino so bili bolj železni kot zlati časi
In potem se levičarji sklicujejo na prejšnjo državo, kako so se v njej zagotavljala stanovanja. Ob tej temi, kako so v socializmu gradili in uspešno reševali stanovanjsko problematiko, se socialističnim nostalgikom orosijo oči: »Ja takrat so bili zlati časi. Tudi delavci so lahko gradili hiše, mladi so dobili stanovanja. Nihče ni imel nerešenega stanovanjskega problema. Ja, to so res bili zlati časi.«
Pa so bili ti časi res tako zlati ali pa so bili zlati samo za nekatere, za manjšino? Za večino so bili bolj železni kot zlati. Seveda, gradili so tako zasebne hiše kot stanovanja. A kako? Oblast je zaradi socialnega miru črnograditeljem gledala skozi prste, črna borza gradbenega materiala je cvetela, zidarji pa so v službi bolj kot ne počivali, da so lahko popoldne prodajali svoje znanje zasebnim graditeljem … Sistemskega pristopa ni bilo in vsak se je pač znašel po svoje. Eni bolj in drugi manj. Ta, ki se je znašel bolj ter je imel voljo in nekaj znanja, veliko sorodnikov in prijateljev, si je v nekaj letih lahko zgradil hišo, tisti, ki pa se je znašel manj, je pač čakal, da se ga v podjetju usmilijo in mu dodelijo službeno stanovanje. Do zgraditve hiše ali do vselitve v službeno stanovanje pa sta se oba stiskala nekje pri starših ali kot podnajemnika pri teh, ki so si že zgradili hišo.
Potek graditve hiše pri povprečnem državljanu
In kako je potekala graditev hiše pri povprečnem državljanu (tu so izvzeti partijski veljaki in šefi, ki so večino gradbenega materiala znosili iz podjetja, kjer so bili zaposleni, gradili pa so jim podrejeni, pogosto tudi med službenim časom)? Za hišo si potreboval ekipo, predvsem sorodnike in prijatelje, med katerimi je bilo vsaj nekaj takih, ki so se spoznali na posamezne gradbene faze (izdelavo opažev, izdelavo ostrešij, tesarstvo torej, mogoče celo na zidanje …), pa seveda parcelo in material. Parcela, seveda ni bila gradbeno urejena, se je dala dobiti relativno poceni (tu so jo dobro odnesli predvsem tisti, ki so gradili na domači zemlji ali pa so kot kmečki otroci dobili parcelo kot del dediščine, marsikateri kmet pa je parcele, ki so bile potencialno gradbene, raje poceni prodal, preden bi mu jih nacionalizirali za mizerno odškodnino).
Druga zgodba je bil seveda material. Les se je dalo dobiti, kupil si ga pri kmetu (tu so zopet bili privilegirani kmečki otroci), se sušil nekaj let, nekaj ga je šlo za ostrešje, nekaj za okna in vrata mizarju. Tudi pesek ni bil problem, črni peskokopi so bili nasejani po vsej sedanji državi, potreboval si samo traktor s prikolico in akcija! Umetnost pa je bilo dobiti cement, ki ga je vedno primanjkovalo. Graditelji z obmejnih območij, ki so imeli maloobmejne prepustnice, so zbobnali na kup vso žlahto, najeli tovornjak ali pa kar z avtomobilskimi prikolicami šli po cement v Avstrijo ali Italijo in na maloobmejne prepustnice pripeljali dovoljeno količino, po nekaj vreč na vsako. Ti, ki pa te možnosti niso imeli, so bili prepuščeni lastni iznajdljivosti in črni trg je cvetel.
Korupcija vgrajena v sistem socializma
Korupcija je bila vgrajena v sistem socializma. In čeprav ni bilo nič, se je dalo dobiti vse. Za pravo ceno. Gradilo pa se je udarniško, danes se je vlivala plošča pri enem, jutri pri drugem. Plačila v glavnem, razen za mojstre, ki so vodili delo, ni bilo. Običajno so se storitve odslužile. Danes pomagam jaz tebi, jutri ti meni. Delo je potekalo med tednom, pa tudi ob sobotah in nedeljah. Prostega časa ni bilo veliko.
Ni bilo interneta, računalnikov, televizorjev ali kakih drugih motečih dejavnikov, ki bi ovirali graditev. V službi se je pogosto počivalo, da se je popoldne lahko delalo. Graditev hiše je običajno traja nekaj let in družina se je pogosto vselila v napol dograjeno hišo, brez fasade in z le nekaj dokončno izdelanimi sobami, primernimi za bivanje. Ampak bili so na svojem. Hiša se je počasi dokončala in je bila po slovenski navadi običajno dovolj velika, da si je v njej lahko vsaj en otrok (če jih je bilo več) ustvaril svoj dom. In šele ko je bila hiša vsaj približno končana, je na vrsto prišel avto ali televizor.
Ja, bili so tudi krediti, ki so bili pomoč pri gradnji. Ko si plačal zadnji obrok, je bila njegova vrednost približno nič. Vendar so bili ti krediti le rahla pomoč, socialni korektiv za vzdrževanje javnega miru. Vse drugo je bilo prepuščeno posameznikovi iznajdljivosti. So pa obstajali tudi krediti za »posvečene« in ti so bili kar »konkrektni«. Vendar je tudi zanje veljala inflacija; čim bolj si se zakreditiral, na boljšem si bil.
Večje stanovanjske gradnje
Večje stanovanjske gradnje so se začele šele po sedemdesetem letu, in to ne zaradi Slovencev, pač pa zaradi priseljencev iz drugih republik, ki so bili pravzaprav ekonomski imigranti. Ti priseljenci so sistem čakalnih vrst naštudirali do potankosti. Ko so prišli v Slovenijo, so za začetek prebivali v samskem domu, nato so si našli kakšno sobo, pogosto tudi brez tekoče vode, vlažno, plesnivo … nato so v Slovenijo preselili vso družino in se prijavili v čakalno vrsto v podjetju. Ko so se ocenjevale bivalne razmere, so seveda glede na to, da so bile te slabe, pridobili največ točk in avtomatsko prišli na vrh čakalnih list. Tako so relativno hitro dobili stanovanje. Drugorazredni Slovenci pa so se pogosto prav zaradi tega še naprej stiskali pri starših ali v podnajemniških stanovanjih. Nekateri so preprosto obupali in začeli graditi hišo na prej omenjeni način.
Obstajala pa je tudi agresivnost prišlekov, ki so pogosto izsiljevali ter s sklicevanjem na bratstvo in enotnost pridobivali dodatne točke na čakalni listi, prav tako pa so s podkupovanjem pogosto preskakovali čakalne vrste (med člani komisije je bila korupcija dokaj pogost pojav, ki pa se je, tako kot je bila v socializmu navada, toleriral). Če pa jim to ni zneslo, so udarili na druge strune in člane komisije obtoževali nacionalizma in šovinizma tudi na partijskih sestankih. Takrat pa za slovenskega nacionalista ali šovinista ni hotel veljati nihče …
Enaki v revščini
Danes pa še vedno nekaj ljudi zagovarja in hvali stari sistem, sistem, prežet s korupcijo, v katerem smo bili, vsaj večina (če izvzamem člane partije), po današnjih merilih revni. Enaki torej v revščini. In ti sedaj mladim nekritično razlagajo, kako lepo je bilo. Ja, lepo je bilo, ker smo bili mladi in ker nismo poznali drugačnega življenja. Spomini na mladost so v glavnem vedno lepi, spremenijo se le, če si jih sposoben kritično oceniti.
In za koga sedaj gradijo stanovanja? Za Slovence? Če pogledamo sezname in imena teh, ki so jim dodeljena stanovanja iz tega ali onega sklada, za Slovence zagotovo ne. Leta 2000 je bilo približno 2 milijona slovenskih državljanov. Petindvajset let kasneje nas ni bistveno več, stanovanj pa se je v teh 25 letih verjetno zgradilo kar nekaj. Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v Evropi, in če bi le 2 ali 3 odstotke gozda namenila gradbenim zemljiščem, denar za graditev stanovanj pa za ureditev gradbenih zemljišč, hkrati pa sprostila in poenostavila gradbene predpise, bi cena stanovanj in hiš hitro padla. Prav tako bi se število najemniških stanovanj zelo hitro povečalo, če bi zakonsko zaščitili najemodajalca in ne samo najemojemalca.
Da se, če se hoče! Vendar pa tej vladi to očitno ni v interesu. Ščitijo različne privilegirane skupine, namesto da bi delali dobro za državo.
