Piše: Andrej Sekulović
Konec julija so na Dunaju potekale demonstracije za remigracijo. Pripadniki identitarnega gibanja iz evropskih držav so se zbrali, da bi na ulicah nekdanje prestolnice cesarstva zahtevali remigracijo tujcev iz tretjega sveta nazaj v njihove domovine.
Demonstracije so potekale pod geslom »Pošljimo jih nazaj!«. Vzporedno z demonstracijami so se zbrali tudi pripadniki skrajne mavrične levice in gibanja Antifa, ki so na protishodu poskušali, sicer neuspešno, blokirati pohod identitarcev po dunajskih ulicah. Zaradi tega je bil dogodek tudi priložnost za primerjavo desničarske mladine z domnevno strpnimi levičarskimi ljubitelji migrantov.
Ob tem je postalo hitro jasno, da bi bila Antifa kot »ulična« levica že zdavnaj pozabljena, če ne bi imela podpore medijev in nevladnikov. Razlike med udeleženci obeh shodov so močno zbodle v oči. Na eni strani histerična drhal, ki vrešči kletvice in vulgarno gestikulira, katere pripadniki so bili večinoma oblečeni v brezoblična temna oblačila, ki so visela z njih kot cunje s strašil, in na drugi razlog njihove histerije − pokončni, samozavestni večinoma mladi in urejeni domoljubi v srajcah, polo majicah in športnih supergah, s kratkimi frizurami, ki zahtevajo ohranitev svoje biokulturne identitete. Na panične krike in izzivanje kreatur onkraj policijskih linij so se odzvali s humorjem, smehom in z vzkliki, kot je »Evropa za Evropejce, Antifa v Severno Korejo«.
Levica sovraži objektivno in naravno uglajenost in lepoto ter ustvarja svojo subjektivno estetiko, ki jasno odraža njena stališča: umazana, nečloveška in izrojena. Je pribežališče ljubosumnih in zagrenjenih stvorov, ki, namesto da bi se hoteli povzdigniti, skušajo celotno družbo potegniti v umazanijo, ki ji pravijo »napredek«.
