Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Slika sedanjega političnega trenutka v Sloveniji je izjemno zanimiva. Prebivalstvo je mirno in ne opazi nikakršnih sprememb, ki so pod sedanjo vlado postale jasno vidne.
Vse bolj je očitno, da je Slovenija postala država prepozno, ko ni bilo več slovenskega naroda, v glavnem zaradi revolucionarnega uničenja Slovencev v Titovi Jugoslaviji. Zadnji čas za realno možnost, da bi bila Slovenija resnično država Slovencev, slovenskega naroda, je bil po koncu prve svetovne vojne. Verjetno pa je bi bilo tudi takrat že prepozno. Državo bi morali imeti Slovenci vsaj že leta 1848, ob pomladi narodov. Takrat pa za kaj takšnega še nismo niti imeli pogojev.
Zdaj pa Slovenija – prav smešno – razpada. Velik del Primorske sili v neko avtonomno Istro, torej k Hrvaški. Del Primorske sanja o “priključitvi” k Italiji, saj je že pol bogatih Slovencev (zlasti največji komunisti) iz notranjosti države pokupilo skoraj vso zemljo v bližini italijanske meje, da bi ostali v Italiji, ko bo razpadla Slovenija.
Slovenska Koroška je že zdaj skoraj samo še avstrijska, sedanji slovenski politiki povsem odveč. Prekmurje je že napol madžarsko. Štajerska z Mariborom pa vidi svojo edino pozitivno prihodnost kot del “rodne” Avstrije”, čeprav so že skoraj vsi mariborski lokali bosanski. Ko sem bila zadnjič v enem od njih, sem lahko poslušala samo avstrijski radio, niti v sanjah slovenskega, pa tudi ne kake balkanske glasbe, ki prevladuje v vseh ljubljanskih lokalih. Del Dolenjske, ki meji na Hrvaško, bo gotovo za glavno mesto izbral Zagreb. Tudi elektrarna Krško bo gotovo hrvaška, saj je Slovenija že zdaj ne mara.
Osrednji del Slovenije, z Ljubljano in Kranjem, približno do Jesenic, to pa bo “nova” Slovenija. Seveda bo skoraj brez Slovencev, še posebno pa brez slovenskega naroda. Bodo pa v njej pripadniki vseh narodov nekdanje Jugoslavije, predvsem pravoslavni in domoljubni Srbi ter muslimanski Bosanci, bratsko povezani z s skrajno muslimanskimi migrantskimi priseljenci. Da, prava druga Bosna bo Slovenija. In povsem brez pomena je vso prizadevanje EU (in slovenske leve politike), da bi oživila nekdanjo zvezo balkanskih narodov v tretji Jugoslaviji.
