Piše: Franc Pintar
Praznovanje dneva državnosti me je spomnilo na sejo DZ ob ukinitvi, uradno združitvi Muzeja osamosvojitve v Muzej novejše in sodobne zgodovine “[…], ki je (bila) v bistvu povod za to bizarno interpelacijo […]
Zgodovino razlagajo poklicni zgodovinarji z uporabo ustreznih znanstvenih orodij, da se prepreči politična razlaga zgodovine, – tudi z retuširanjem, ki se je pojavilo ob osamosvojitvi. To lahko vodi do politike izključevanja, sovraštva ali rasizma […] Resnico, tudi zgodovinsko, nam daje samo neodvisna znanost in na taki resnici mora temeljiti spomin, tudi spomin naroda. In hvala bogu je pa resnica pač taka, da kolikokrat jo boste zanikali ali probali spremeniti, resnica bo še naprej obstajala” (prim DZ 17. 4 2023).
Ob naštevanju, da bi mogoče “politično ideološki projekt” vseboval tudi sežigalnico neprimernih knjig kot n. pr. o Kučanu, “spomin naroda” kljub retuširanju ohranja spomin na čez sto med NOB požganih 100 gradov vključno s knjižnicami, na razrezano naklado Balantičevih pesmi, pa na Kocbeka in Pavleta Zidarja, … , da o še vedno nekaznovanem kulturnem genocidu z uničenjem več kot 80 % arhiva tik pred osamosvojitvijo ne govorimo. Koga le so se bali zapovedniki uničenja arhiva ob poudarjanju vrednot NOB?
Spominja pa nas na totalitarizem komunizma kljub priborjeni svobodi z NOB, kar ZZB in somišljeniki (ZZB+) stalno ponavljajo kljub osamosvojitvenim dokumentom in sklepom ustavnega sodišča. “Čebinska” kultura o tem še vedno molči, “retušira” pa spomin na žrtve komunizma.
Zgodovino beremo tudi laiki v raznih zbornikih, dokumentih, intervjujih, prikritih grobiščih, po Googlu … zasledimo “retuširana” obdobja v nekoč zapovedani zgodovini. Simptomatično je (a razumljivo), da se to dogaja tudi v govorih in dokumentih ZZB. Omenim samo zgibanko ob 70-letnici ZZB in Zbirko dokumentov ZZB za vrednote NOB ob 25-letnici osamosvokjitve RS, kjer je “retuširan” komunizem in njegove žrtve. Kljub strokovni sestavi v Komisije za zgodovino NOB Slovenije !!.
Pri poudarjanju temeljev za samostojno Slovenijo v NOB oz. OF se pojavlja vprašanje, odgovor seveda vemo, zakaj ni taka pobuda prišla iz družbeno politične organizacije ZZB kot del takratne oblasti še pred propadom komunizma oz. razpada YU. Takrat mnogi nismo (smeli) vedeli za “retuširano”zgodovino.
“Retuširanje” zgodovine se dandanes še vedno najde v muzejih in razstavah.
Muzeju talcev v Begunjah:
Odprt je bil v okviru 80-letnice. Zapisi na stenah zaporniških celic spominjajo na trpljenje in upanje zapornikov, ki so jih zaprli Nemci. Pričakoval bi tudi prošnje in molitve zapornikov k Mariji Pomagaj večina je bila verjetno vernih. Manjkajo pa zapisi in slike ter dokumenti pod upravo UDBE 1945 / 46. N. pr.: V množičnem grobišču Spodnje Gorje Na trati 1 in 2 so ostanki slovenskih civilistov italijanskega porekla, ki so bili prepeljani na dveh kamionih iz Begunj julija 1945. (Wikiwand)
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine manjka:
-Kardeljeva napoved revolucije v Zagrebu 1940
– Titov govor na balkonu univerze maja 1945, ki je napovedoval povojne poboje in posledično Temno stran meseca.
– razlaga obdobja od ustanovitve PIF do preimenovanja v OF po napadu Nemčije na SZ, ko je KP kolaborirala (pa ne samo takrat) oz. podpirala pakt Stalin Hitler.
– Ob Poti spomina in tovarištva pa manjka podatek, da je od okupatorjev postavljena žica ljubljančanam onemogočlala svobodo gibanja vse do Titovega prihoda. To je izkoristila UDBA. .
V Mobilni razstavi NOB 1941 – 1945 manjka:
-partizansko nasilje, pravilneje komunizma in revolucije v letih leti 141/1942 za kot vzrok nastanka vaških straž oz. MVAC in domobranstva.
– Pri panoju OF manjka ustanovitev tajne politične policije VOS že avgusta 1941 in zaščitni revolucionarni zakoni 16. septembra 1941 z revolucionarno zakonodajo in tajnimi depešami za likvidacijo političnih nasprotnikov kot narodne izdajalce.
Verjetno bi Pavle Zidar, ki (lokalno) še vedno razdvaja, ponovno zapisal:
»Hudobni duh je slepota, da veste. Nemi duh je tudi hudi duh.« (Medžugorska legenda, 1988)
PS.: V bližnjem Tivoliju Edvard Kocbek prihajajočega Borisa Pahorja vpraša: Ali so jih že pokopali? A veš Edo, mu odgovori Boris: Sedaj so jih samo preskladiščili. Nočejo (u)slišati Josipa Murna /…/ Kara tiha me, temna noč, / kara vest me, srce ne umeje /…/
Nekateri pač nočejo ali ne smejo (do)umeti.
